Poplave prve dni avgusta s šestimi smrtnimi žrtvami, z več kot tisoč razseljenimi ter nekaj deset tisoč drugače prizadetimi ljudmi so dobile predznak najhujše naravne nesreče v zgodovini Slovenije.  

Že velikokrat smo pisali, da se slovensko kmetijstvo sooča z mnogimi tveganji, ki otežujejo pridelavo v količinskem in kakovostnem smislu, kar zmanjšuje njeno dohodkovnost. Čez nekaj let ne čuti teh posledic le kmetijstvo, pač pa celotna država, saj ni območja ali dejavnosti, ki v teh dneh ne bi bilo prizadeto.  Letos smo priča neurjem, viharjem in poplavam, ki jih v zgodovini države ne pomnimo. Pred leti smo o takih razsežnostih že pisali za žledolome, pozebe, suše, požaren.

Za vse očitnejše klimatske spremembe smo z brezbrižnim odnosom do narave krivi ljudje po vsem svetu.

A to spoznanje še vedno ni dovolj prizemljilo najhujših povzročiteljev, ki se ne želijo pridružiti globalnim podnebnim sporazumom, ekonomske posledice nesreč, ki jih prizadenejo, pa zaradi svoje moči lažje premagujejo. In jih seveda ne zanima, kako je, če je na kolenih skoraj pol države, kakor jev teh dneh v Sloveniji.

Če nam ne bo sledil ves svet, bomo restriktivno okoljsko politiko v EU (manj izpustov toplogrednih plinov, manjša uporaba fitofarmacevtskih sredstev in na stotine drugih omejitev) zgolj utesnjevali lastno kmetijsko pridelavo. Če z okoljskimi in drugimi carinskimi dajatvami v to ne bomo prisilili tudi ostalega sveta, ki nam prodaja – tudi zaradi lastne nespametne politike –  po čisto drugih standardih pridelano hrano, se bomo težko izvili iz začaranega kroga. Nekaterih evropskih politikov se svarila tistih, ki že čutijo posledice, ne dotaknejo. Se jih bodo – zaradi takšnih ali drugačnih interesov – sploh kdaj?

Škoda zaradi porušenih domov in hlevov, uničene infrastrukture, odplaknjene prsti, zemeljskih plazov, poplavljenih njiv ali travnikov, je težko izmerljiva.

Po nekaterih ocenah se je v preteklih tednih visoka voda samo na severovzhodu države razlila, odnašala in odlagala naplavine na več kot 10.000 hektarjih ali na tretjini nižinskega sveta ob vodotokih Drave, Mure in pritokov. Tudi na drugih območjih – govori se o 40.000 hektarjih – je deroča voda povzročila erozije, ki jih ne bo mogoče sanirati brez navoza prsti in pomoči težkih delovnih strojev. Da o uničenih pridelkih ne govorimo. Z večjo pretočnostjo strug vodotokov, urejenimi hudourniki in utrjenimi obrambnimi nasipi bodo posledice visokih vod omiljene, povsem odpraviti pa jih ne bo mogoče. A če bi bilo vse to urejeno že doslej, bi bile posledice sedaj milejše.

V nesreči spoznaš prijatelja, pravi pregovor. Po odzivu pomoči nas je nesreča spet povezala, po tem smo Slovenci edinstveni. Okrog 40.000 prostovoljcev je pomagalo pri sanaciji posledic na Koroškem, v Savinjsko-šaleški regiji, na Gorenjskem, v osrednji Sloveniji in na številnih drugih območjih. Zbranih je bilo ogromno prostovoljnih prispevkov vseh vrst. Tudi sosednje in druge države ter EU so se pozitivno odzvale.

A iz teh razmer bomo kot zmagovalci izstopili le, če bomo poleg dobrega srca in pridnih rok uporabili tudi zdravo kmečko pamet.

Ko bodo podrti mostovi spet zgrajeni, spodjedene ceste utrjene ter bo zbrana pomoč v denarju in blagu razdeljena, bodo na prizadetih območjih ostali domačini. S svojo delavnostjo, trmo, odpovedovanji in optimizmom bodo – soočeni z dolgotrajno in zahtevno sanacijo – marsikje začeli znova. Bodo pa žal tudi taki, ki jih je nesreča zlomila. Naj bo zgodb s takšnim koncem čim manj!

Fotografija: KGZ Ptuj