Danes, 17. oktobra je minilo že sedem desetletij, odkar sta si v tišinski farni cerkvi Marijinega rojstva večno ljubezen ter zvestobo v dobrem in slabem obljubila Jožefa Žemljič in Mirko Gumilar, oba iz Petanjcev pri Tišini.

Mladost, pa tudi prva skupna leta, jima niso bila postlana z rožicami, saj sta oba odraščala v pomanjkanju in revščini. Mirko se je 07. 07. 1930  rodil kot najmlajši, peti otrok na za tiste razmere srednji veliki kmetiji na Spodnjih Petanjcih; žena Jožefa, rojena 05. 10. 1927 in jo še vedno po domače kličejo Pepika, pa je že kot nebogljeno dekletce, ki je odraščala na Srednjih Petanjcih, okusila vse bridkosti življenja v času svetovne gospodarske krize. Oče ji je odšel s trebuhom za kruhom v Argentino, ko se mu hčerka še ni niti rodila in se njuni življenjski poti nista nikoli srečali; pa tudi mamo, ki je odšla za očetom, ko je bilo današnji slavljenki vsega 15 mesecev in je ostala pri starih starših, ni nikoli prav poznala. Njena starša sta se nameravala po nekaj letih tujine vrniti, da bi potem vsi skupaj zaživeli novo življenje. Usoda je hotela drugače. Starša sta za vedno ostala daleč od doma: mama je po štirih letih v tujini zbolela in umrla; oče si je tam z zdomko iz Nemčavcev pri Murski Soboti ustvaril novo družino.

Jožefa je v veliki revščini odraščala na zelo mali kmetiji pri maminih starših oziroma svojih starih starših in je zaradi spleta nesrečnih okoliščin svojih staršev v okolici in doma okusila veliko grenkobe v srcu in duši.

Slavljenka ima čez lužo še enega polbrata in eno polsestro, najstarejši polbrat pa je že umrl.  Pred desetletji so navezali stike, mlajši polbrat jo je z družino leta 2015 celo obiskal, starejši pa je bil na Petanjcih nekaj let pred tem. Bila so to srečanja z močnimi čustvi, ki bi jih težko opisali. Čeprav se ne poznajo in ne govorijo istega jezika, si potomci še vedno dopisujejo.

Slavljenkin polbrat Oracio iz Argentine ju je na njunem domu obiskal leta 2015

Starši obeh današnjih slavljencev so nasprotovali njuni zvezi, a je bila ljubezen med njima močnejša oziroma kot bi zapisal pravljičar, je dobro zmagalo nad zlim. Štiri leta sta na eni od petanjskih domačij, pri Sočičevih, živela kot podnajemnika. Potem sta s skupnimi prihranki kupila parcelo na naslovu Petanjci 116/C, sta začela graditi hišo, kamor so se potem sredi 50. letih prejšnjega stoletja  preselili. Sad njune velike ljubezni je bila hčerka Marjeta, ki sta jo povila leta 1948. Leta 1953 se je družina povečala še za sina Slavka. Žal je njuna prvorojekta letos spomladi umrla.

V krogu družine leta 1976

Mirko se je v polnilnici slatine v Radencih zaposlil že kot 15-letnik, Jožefa je v isti družbi leta 1982 dočakala upokojitev. Vmes je bil Mirko za nekaj let zaposlen tudi v Mariboru, najdlje – 23 let, pa je bil poklicni voznik tovornjakov pri transportni Avtoradgoni, kjer se je leta 1986 tudi upokojil.

Čas je mineval in prinašal spremembe. Hčerka se je poročila v Veržej, sin v Boračevo pri Radencih, kjer sta si ustvarila družini. Slavljenca sta vesela obiskov treh vnukinj – Ksenije, Anite in Slavke, ter vnuka Daria; še bolj pa treh pravnukov oziroma dveh pravnukinj: Tilena, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina.

Kljub številnim obveznostim sta današnja slavljenca v najaktivnejšem delu življenja našla prosti čas tudi zase: Mirko je dolgoletni gasilec, saj je v njihove vrste vstopil že leta 1955. Je tudi velik ljubitelj dirk konj kasačev – nenazadnje je bil nekoč uspešen kasaški voznik tudi njegov zet, ter zaradi poklicne ljubezni tudi dirk motorjev in avtomobilov.  Jožefa je v mlajših letih prepevala v številnih pevskih zborih, ko je bila vešča tudi v številnih ročnih del, zlasti pri šivanju gobelinov. Še nekaj let nazaj je skrbela za zelenjavni vrt in vzorno urejeno okolico, kjer se je na vsakem koraku bohotilo nešteto rož. Mirku pa je bila zaupana košnja zelenic okrog hiše. Že nekaj let  sta stanovalca doma starejših Elizabeta pri Sv. Juriju na Goričkem.

Kot zanimivost povejmo še, da Mirko še kot 90-letnik vozil osebni avtomobil  in opravi vse potrebne vožnje. Tudi do žene, ki se je v dom preselila tri leta pred njim. Kot se rad spominja, je samo za potrebe službe opravil poltretji milijon kilometrov, z večinskim prevozom znamenite radenske slatine tako rekoč v vse konce in kraje nekdanje skupne države.

Verski obred na diamantni poroki 2013 je opravil danes žal že pokojni župnik Boštjan Čeh

V novem domu, kjer prebivata v skupni sobi in zanju osebje odlično skrbi, je to bila minulo nedeljo že četrta poroka. Na prvi pred 70 leti ju je na skupno pot v tišinski cerkvi popeljal tamkajšnji župnik Franc Gregor, ki je bil zanimivo v tej cerkvi prisoten tudi pri njuni drugi, zlati poroki  leta 2003, ko jo je potrdil župnik Ivan Kranjec. Tretjo, diamantno poroko je leta 2013 v isti cerkvi opravil tedanji tišinski župnik Boštjan Čeh. Zaradi koronskih omejitev železne cerkvene poroke za njunih 65 skupnih let ni bilo; letošnjo, za 70. obletnico, ki ji pravimo blagoslovljena ali milostna poroka, pa je opravil Jože Vinkovič, župnik iz župnije Pertoča. Priči sta bila sin Slavko in vnukinja Ksenija, ki jima je v nagovoru pred slavnostnim kosilom v gostilni Ficko pri Sv. Juriju tudi namenila nekaj ganljivih besed.

Blagoslovljena poroka pri Gumilarjevih. Le na prste ene roke jih lahko naštejemo