Po temeljitih notranjih preiskavah naj bi jutri kmetijski in pravosodni minister objavila, kdo je kriv za dva dni prepozno vloženo tožbo Slovenije zoper Evropsko Komisijo (EK), ki nam je zaradi domnevne nepravilnosti pri zapiranju Tovarne sladkorja Ormož že konec leta 2014 izrekla za 8,7 milijona evrov kazni. 

Vendar bi bilo potrebno poiskati še vsaj dva krivca: tistega, ki naši državi izrečeno kazen ni izterjal od lastnikov tovarne, kakor tudi tistega, ki so sploh dovolili za EK sporno spremembo prvotnega načrta prestrukturiranja tovarne. Prvotni načrt razgradnje sta namreč v začetku leta 2008 potrdili obe strani – naše kmetijsko ministrstvo in Bruselj; nekaj mesecev zatem (avgusta 2008) pa je naše kmetijsko ministrstvo z odločbo, da sporna silosa za sladkor, zaradi katerih je bila potem kaznovana  Slovenija, ni potrebno porušiti. S tem so ustregli prošnji TSO v likvidaciji oziroma posredno v 83 odstootkih večinskima tujima lastnikoma (nizozemskemu COSUN in italijanskemu S.F.I.R.). Ti so silisa za sladkor z vsemi pripadajočimi prostori (pakirnico za sladkor) in zemljiščem, potem za dobrih osem milijonov evrov prodali nemški družbi Pfeifer&Langen, ki v Ormožu veselo pakira hrvaški sladkor za slovenski trg. 

Tovarna v likvidaiji oziroma njeni lastniki (manjšinski so med drugim tudi nekatere naše kmetijske zadruge in nekaj kmetov kot fizične osebe) je dobila celotni znesej za prestrukturiranje, za povrh pa še kupnino za silose. 

Naši državi pa je ostala le kazen, saj je imela vlogo nadzornika pri pravilni razgradnji tovarne.