Za postopek izvajanje IK je potrebna doga pot. Traja lahko  leto ali več. To je v veliki meri odvisno tudi od ažurnosti vlagateljev. Že sam čas izdelave in uskladitve specifikacije sheme lahko traja, enako čas prejetih pripomb na nacionalnem nivoju. Potem, ko oceni predlog sheme posebna komisija, pa se na koncu lahko zavleče še postopek njene uradne notifikacije  pri Evropski komisiji kot zadnjega dejanja pred dejanskim izvajanjem sheme v praksi.  Pripombe lahko nanjo podajo tudi vse države, članice EU.

Pred vstopom v program promocije sheme je potrebno določiti tudi višino prispevka posameznih v IK vključenih, se odločiti za delež vključene proizvodnje, zainteresirani proizvajalci se morajo certificirati, določiti je potreben datum vstopa v promocijo in zanjo pripraviti tudi njegov večletni načrt.

Da bi se izognili turbulentnim cenovnim razmeram ob žetvi, torej dosegli drugačen odnos do doma pridelanega (in predelanega ter izdelanega), si slovenski pridelovalci žit za shemo IK prizadevajo že nekaj let. Zadnje čase je korak naprej viden tudi na strani mlinarjev in pekov, brez katerih sheme višje kakovosti od pridelave žit do prodaje  potrošnikom ne more biti. Mlini namreč doma pridelano pšenico zmeljejo v moko, peki pa iz nje izdelajo mlevske in pekarske izdelke.

IK je vsekakor priložnost za vse v slovenski verigi preskrbe s hrano. Pred njeno uvedbo naj  povedo svoje vsi deležniki v verigi, na koncu pa bo svoje (z nakupom) teh izdelkov povedal še potrošnik.

Vlogo za označbo IK žit bosta – potem, ko bodo med njimi izdelani in usklajeni kriteriji specifikacije, na kmetijsko ministrstvo vložila dva: Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije  (KGZS) in Gospodarska zbornica Slovenije  (GZS). Predstavniki obeh po Zakon o promociji kmetijskih pridelkov in živil sestavljajo skelet Sektorskega odbora za žita.

Dolga pot do specifikacije

Letos junija je se je na resornem ministrstvu v tem v zvezi  sestal Sektorski odbor za žita in zgodili so se premiki v pravo smer. Kot so povedali na ministrstvu, se bodo v shemo IK za žita vključili tako sektor pridelave žit, kot tudi mlevska in pekarska industrija, zato je bilo na tem sestanku ugotovljeno, da je med posameznimi sektorji potrebno na poti do specifikacije sheme IK medsebojno uskladiti različne parametre.

Dogovorjeno je bilo, da bo do naslednjega sestanka sektorskega odbora, ki je medtem bil minuli torek, 8. septembra,  na podlagi podanih predlogov kriterijev IK za stopnjo predelave (mlinarstvo, pekarstvo) na voljo pripravljen nabor predlaganih kriterijev IK za pšenico, rž, ječmen, koruzo, oves, piro in ajdo.  Nabor teh kriterijev naj bi bil potem osnova za predlog specifikacije IK za žita.  Predloge, ki so se že obravnavali na seji sektorskega odbora, so do roka posredovali Mlinotest, Žito in Mlinopek. »Verjamemo, da bo tokratna verzija specifikacije usklajena med obema vlagateljema in da bomo lahko naredili korak naprej,« pravijo na ministrstvu. Kot je znano, so na zadnjem sestanku naredili prvi izbor kriterijev, naslednji sestanek bo predvidoma 13. oktobra 2020.

Glede dogovora že na  lanskem sejmu AGRA, da bodo pogovoru v tej smeri potekali že lansko jesen, na ministrstvu pravijo, da je zastoj nastal na relaciji  KGZS – GZS-Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP), ker ni bilo doseženo soglasje okoli osnutka specifikacije IK z žita.

»Shema za IK žit v letošnjem letu še ne more zaživeti, saj lahko predpisani postopek potrditve specifikacije pri ministrstvu in kasneje še na Evropski komisiji, traja predvidoma tudi eno leto. Šele po potrditvi specifikacije, bi se lahko proizvajalci začeli certificirati za to shemo in s tem označevati proizvode z označbo Izbrana kakovost Slovenija (IKS),« pravijo na kmetijskem ministrstvu.    

Namerno zavlačevanje?

Ker v slovenskih mlinih v najboljšem primeru vsako leto konča le tretjina doma pridelane krušne pšenice (dobrih 50 tisoč ton) od letne slovenske porabe za prehrano ljudi (okrog 200 tisoč ton) – več deset tisoč ton pšenice roma v tujino, skoraj polovico vsega pridelka pa ga pridelovalci sploh ne prodajo, razumljivo pretiranega interesa za začetek postopka za IK žit pri mlinarjih in pekih ni. Da je tako, je trdno prepričan tudi predsednik Sektorskega odbora za žita Franc Küčan, sicer tudi predsednik Komisije za odkup in prodajo žit Slovenije in znotraj žitne verige glavni pogajalec za čim boljšo odkupno ceno za slovensko pšenico. Zadeve v tej smeri bi se namreč lahko odvijale veliko hitreje in že lani, meni.

Med drugim je izrazil ostro nestrinjanje s predlogom nekaterih slovenskih mlinov, ko so se o tej materiji pogovarjali na neformalnih pogovorih, da bi zato, ker v Sloveniji ne pridelamo (in odkupimo) dovolj krušne pšenice za samooskrbo, v določenem razmerju mešali domačo in pšenico iz uvoza. Mlevske in pekarske izdelke pa bi iz moke takšne mešanice pšenice označevali z označbo Izbrana kakovost Slovenija.

Tudi dr. Dušica Majer, na KGZS vodja Oddelka za rastlinsko pridelavo in živinorejo, ki je sekretarka Sektorskega odbora za žita, je spomnila, da so se pridelovalci žit že pred nekaj leti enotno odločili za vzpostavitev sheme IK žita, pripravili so tudi predlog kriterijev za stopnjo pridelave in ga predstavili Sektorskemu odboru za žita. »Na strani predelave pa stališča dolgo časa niso bila enotna, zato tako dolgo kriterijev za stopnjo predelave ni bilo,« je poudarila in dodala, da so majhni mlini in pekarne zainteresirani za vstop v shemo, pri nekaterih večjih pa (so) obstaja(li)jo zadržki.

Trditev, da med največjimi slovenskimi mlinarji in peki za IK ni zanimanja, ni resnična, poudarja dr. Tatjana Zagorc, direktorica ZKŽP, kamor so povezani slovenske kmetijske gospodarske družbe, mlinarji in peki. Pravi, da predstavniki slednjih korektno sodelujejo pri pripravi specifikacije. Na ugotovitve, da v naših mlinih še vedno konča premalo krušne pšenice, pa pravi, da je statistično gledano količinska pridelava slovenske pšenice že na zadovoljivi ravni. »Dejstvo pa je, da se je na trgu pojavi le od polovice do dveh tretjin – tako v dobrih kot slabih letih.« Meni še, da  sekretarka in predsednik Sektorskega odbora za žita kot predstavnika KGZS, ki koordinira postopek priprave specifikacije, »… nosita veliko težo, saj morata oz. bi morala nastopati nevtralno in usklajevati različne poglede deležnikov in sklepati zaključke ali celo kompromise. Vsekakor pa to ni projekt iz danes na jutri oz. do jeseni.«

Mlini in peki prisegajo na domačo surovino

Kot pravijo pri največjem slovenskem mlinarju in pekarju, v  ljubljanskem Žitu, so v preteklih letih na domačem trgu od celotne letne porabe 60.000 ton odkupili do 20.000 ton slovenske krušne pšenice. Na leto potrebujejo tudi do 3.000 ton rži.

Žito aktivno sodeluje v delovni skupini, ki v okviru kmetijske in gospodarske zbornice pripravlja parametre za shemo IKS za žita. Za zadostitev tem kriterijem, pravijo, morajo biti med drugim, izdelki oziroma njihove sestavine (ne samo moka)  pridelani in predelani v celoti v Sloveniji. »Zato ocenjujemo, da bo, glede na doma pridelane letne količine visokokakovostne pšenice, obseg krušnih oziroma pekovskih izdelkov, ki bodo zadostili tem kriterijem, majhen,« so sporočili iz Žita.

Z okrog 45.000 tonami krušne pšenice pri drugem največjem slovenskem mlinarju (in pekarju ter proizvajalcu mlevskih izdelkov), Mlinotestu iz Ajdovščine, shemo IK »… podpiramo in v njej vidimo priložnost, da ponudimo našim kupcem moko in pekovske izdelke, ki se bodo razlikovali od ostalih. Seveda v krušnih žitih IKS vidimo tudi možnost promocije lokalne pridelave in povezave med pridelovalci, mlinarji in peki. Dolgoročno sodelovanje in dobri partnerski odnosi s pridelovalci je vedno bilo v našem interesu,« je poudaril predsednik uprave Danilo Kobal.

V Mlinotestu pričakujejo dogovor o natančni definiciji parametrov, ki bo tej pšenici dala neko dodano vrednost in razlikovanje od ostale. Primorci slovensko pšenico hranijo v posebnih silosih, ločeno glede na kakovost. »Za kupce, ki izrecno želijo slovensko pšenico, jo meljemo posebej. Je pa res, da večina kupcev želi predvsem točno določeno kakovost in ne dajejo toliko pozornosti poreklu in temu tudi prilagajamo kombinacijo pšenic za posamezno mletje,« pravi Kobal.

Shemo IK razumljivo zagovarjajo tudi v Kmečkem mlinu Korošec v Zabovcih pri Ptuju. Tam na leto v različne moke med drugim zmeljejo nekaj več kot 7.500 ton slovenske pšenice in 600 ton slovenske rži. Torej imajo v ponudbo tudi pšenične in ržene moke le iz slovenskih žit.

Podobno je tudi v murskosoboškem mlevsko-pekarskem Mlinopeku, kjer prav tako zaradi zadostnih količin od  kmetov odkupljene pšenice (do 15.000 ton) in rži (do 3.000 ton), že leta meljejo izključno domačo surovino in  zato pečejo le iz slovenske moke. Žal sami na oglaševanju te konkurenčne prednosti doslej niso storili ničesar.  

IK se ne zgodi čez noč

Da imajo s projektom IK žit dobre namene in da bo zagotovo tudi to zgodba u uspehu, pravi  dr. Tatjana Zagorc, ki je tudi koordinatorica med deležniki v žitni verigi.  »Izbrana kakovost ni projekt, ki se zgodi čez noč. Parametri morajo biti pravilno izbrani, vzdržni in možni. Veriga jih mora biti sposobna zagotavljati,« je tem v zvezi poudarila in priznala, da bo za njeno zaživitev v praksi verjetno potrebno več časa kot so vsi skupaj sprva mislili, prepričana, da  so po vsakem srečanju s pridelovalci žit zbližali strokovne poglede.

Da bo potrebno za izdelano shemo za IK žit še kar nekaj dela, upravičuje tudi z razlago, da je tehnologija v pekarstvu specifična, zato, da je potrebno razumeti tudi ta člen in specifikacijo pravilno oblikovati.

Dr. Tatjana Zagorc: »Ne gre le za izkaz naklonjenosti do slovenskega, temveč tudi za ohranjanje konkurenčnosti. Ne želimo si, da si postopke tako podražimo, da bomo zlahka zamenjani s tujimi proizvajalci, v segmentih, kjer smo cenovno občutljiv.«

Brez, da bi to na način drugačne (višje) maloprodajne cene moke, pekarskih ter mlevskih izdelkov iz slovenske pšenice z nakupom priznal slovenski kupec, v IK ne vidi smisel Branko Virag, direktor Panvite Kmetijstvo. Tam so letos v okviru lastne poljedelske pridelave ter odkupa od kmetov kooperantov slovenskemu mlinu prodali 12.000 ton krušne pšenice. Da je  IK edina pot za višjo odkupno ceno pšenice ob žetvi v Sloveniji in bolj spoštljiv odnos do nje, pa meni Branko Valenko, direktor KZ Ptuj. Edi Špilak iz Agrocorna pa pravi, da je IK zelo širok pojem, ki se ga kmet sam ne more iti, pač pa v navezavi z mlinarji, peki, trgovci in ne nazadnje najpomembnejšim, ki bo tudi priznal viško ceno končnih izdelkov v trgovinah in pekarnah – potrošniki. 

Še drobnica, med, vrtnine, oljnice, grozdje, ribe,..

Kot pravijo na kmetijskem ministrstvu, se tačas shema IK aktivno izvaja v sektorjih mleka, mesa (govedo, prašiči in perutnina) in sadja. V postopku notifikacije v EU pa da Slovenija nima trenutno nobene specifikacije za shemo IK.  Je pa je ministrstvo prejelo še dve vlogi za priznanje označbe IK, in sicer za drobnico in za med, vendar sta obe vlogi še v fazi dopolnjevanja pri vlagateljih. Vlogo za označbo IK za drobnico sta skupaj vložili KGZS in GIZ mesne industrije Slovenije, vlogo za med pa ČZS. Sicer pa  si na ministrstvu prizadevajo, da bi se v shemo IK vključili vsi sektorji pridelave in predelave kmetijskih pridelkov in živil, kot tudi sektor ribištva.

Shema IK je zaenkrat namenjena označevanju kmetijskih pridelkov in živil iz sektorjev pridelave in predelave, kot jih opredeljujeta Zakon o promociji kmetijskih pridelkov in živil ( sektor pridelave in predelave mleka, pridelave in predelave mesa, pridelave in predelave sadja, pridelave in predelave vrtnin, pridelave in predelave žit, pridelave in predelave oljnic, pridelave in predelave grozdja ter pridelave medu) in Pravilnik o postopku priznanja označbe IK.