Kljub presežkom hrane v razvitem svetu – po nekaterih podatkih je pridelava kljub naraščanju ljudi še vedno večja od svetovnih potreb, pa ta iz različnih političnih, ekonomskih in drugih razlogov, ne doseže vseh po svetu. Vsak osmi prebivalec našega planeta je še vedno lačen, vsak tretji pa trpi zaradi pomanjkanja hrane. Žal je lakota na svetu vse večji problem.

Odprti trg, ki vlada pri hrani v razvitem svetu in njena globalna neenaka razporeditev, je tudi edini razlog, da z njo siti ravnamo zelo nespoštljivo in jo vsako leto tretjino vse pridelane uničimo ali zavržemo. V Sloveniji jo v smeteh na prebivalca konča skoraj 70 kilogramov. Tudi pri nas se obnašamo kot, da bi bili samooskrbni z njo!

Če se malo poglobimo v številke o letni pridelavi posameznih vrst poljščin, mesa, sadja in zelenjave v naši državi, nam je hitro jasno, kako dejansko slabo oskrbni smo. In odvisni od drugih, od uvoza.

Pa bi lahko bile naše številke drugačne. Dr. Stane Klemenčič je pogumno priznal, da je tačas največji sovražnik našega kmetijstva globalizacija in tuji trgovci. Ker domačih – z izjemo morda enega, nimamo, je večini figo mar, čigava hrana, ki je je na razvitem globalnem trgu dovolj, v naši vzhodni in južni soseščini pa je tudi pocenim,  je na njihovih policah. Samo, da se lahko v reklamah postavijo, da so za potrošnika najcenejši. A kljub temu v razliki v ceni trgovci dobijo vedno več.  Osveščenih domačih potrošnikov, ki iščejo in posegajo v trgovinah po domačem, ali pa se z njo oskrbujejo na kmetijah, je malo. Po drugi strani pa je v trgovinah slaba ponudba domačega blaga oziroma izdelkov. Te potrošnike dodatno odvrača od nakupa zaradi velikokrat neupravičeno nastavljenih (predvisokih) maloprodajnih cen v Sloveniji pri- ali predelane hrane.

Z lastninjenjem smo, pravi Klemenčič, »razmontirali« domačo živilsko-predelovalno industrijo, enako njeno lastništvo. Za povrh pa še trgovino.

Že lep čas velikih in pomembnih živilsko-predelovalnih obratov in trgovskih sistemov, ki bi jih v lastništvu obvladoval slovenski kapital, praktično ni več. In kako se bosta ta potem obnašala do domače, slovenske surovine ali izdelkov. Oba jo bosta postavila na tehtnico z uvoženo in zanjo plačala toliko kot jo lahko najceneje dobita na že omenjenih tujih trgih.  

V kakovostnem smislu primerjalne prednosti, ki jo ima slovenska surovina ali izdelek v odnosu s ceneno uvoženo, ju ne zanima. Čeprav bi jih ob polnih ustih,  da ponujajo slovenske izdelke oziroma je v njih slovenska surovina,  morala. Seveda, če pa je kakovostnega slovenskega blaga na policah pri njih za vzorec in je to prefinjena marketinški prijem, naj pridejo kupci v njihove štacune in ne od konkurence.

Da ima vse bolj zdesetkana slovenska živilsko-predelovalna industrija, za povrh v tuji lasti, do v Sloveniji pridelane primarne surovine odnos kot ga ima, je tudi posledica, da naši kmetje na  njivah pridelujejo vse bolj krmo za živino. Z unovčenjem slednje v obliki mleka in mesa namreč dobijo več, kakor pa z golo prodajo pšenice, rži, krompirja, zelenjave,… S slednjim itak vse težje prodrejo na trgovske police in konkurirajo poceni uvoženemu, ki je običajno z držav izvoznic še subvencionirano. Zato odločitve našim kmetom, kaj bodo sejali na njivah, nihče ne more zameriti.

Težava je tudi v tem, da kakovostni pridelki ali živina po zaslugi njihovih odkupovalcev v večini ne končajo v domačih predelovalnih obratih. Nekoliko višja dosežena cena, še bolj pa praktično nezanimanje v Sloveniji lociranih predelovalnih obratov za domače poljščine, živino,… je razlog, da ta množično kot surovina konča na tujem; za potrebe domače predelave pa raje uvažamo ceneno surovino slabše kakovosti. Povsem porušena razmerja.

Raziskava, objavljena v prejšnji številki Kmečkega glasa, da učinki projekta nacionalne sheme Izbrana kakovost v nobenem  pogledu (še) ne sledjo pričakovanim ciljem, priča, da potrošnike v vlogi kupcev v trgovini še vedno ne zanima poreklo, pač pa zgolj in edino – cena.  Pri denarju se namreč pri vseh v verigi preskrbe s hrano – začne in konča.  

Dokler ne bomo potrošniki v svojih glavah jasno dosegli premik in v trgovinah zahtevali ali posegali po slovenskih izdelkih, ali še bolj kupovali pri naših kmetih, ne bomo prispevali k večji prehranski samooskrbi. A ta preobrat potrošniki sami ne bomo zmogli. Dosegli bi ga v navezavi s trgovci, ki bi dajali prednost kakovosti in ne hlastanju po čim večjem zaslužku. Do tega žal – če sploh kdaj, še tako kmalu ne bomo prišli. 

Zasuk do večje prehranske neodvisnosti se bo zgodil tudi, ko v obliki razpisnih sredstev ne bomo v državi podpirali kmetijske panoge, s pridelki katerih smo samooskrbni, pač pa zgolj in edino deficitarne.