Da na njivah pridelujejo krmo za živino, za energente in še koga, in ne hrano za ljudi, je dota različnih (kmetijskih) politik iz preteklosti. Po zadnjih podatkih od skupaj nekaj več kot 175.000 hektarjev njiv v Sloveniji na več kot 130.000 hektarjih raste krma za živino, za povrh pa je še skoraj 11.500 hektarjev namenjenih industrijskim rastlinam. Z regionalizacijo kmetijske proizvodnje, do katere pa nikoli ni prišlo, bi bile te številke danes drugačne.

Dejstvo, da je v Sloveniji med skupno površino zasejanih žit – pšenice, ječmena, tritikale, koruze za zrnje (po prvih podatkih, ki se nanašajo na 1. junij, je letos na dobrih 97.000 hektarjih, lani na 95.000 hektarjih), kar 72 % vseh površin namenjenih žitom za krmo in vsega 28 % krušnim žitom, je za marsikoga zaskrbljujoče.

O zatečenem stanju dr. Stane Klemenčič, direktor KGZS-Zavod Maribor pravi:

»Slovenija ima specifične naravne vire, to je podeželje s svojo topografijo in strukturo (gozdovi, travnat svet, njivski svet, trajni nasadi…), vodnimi viri… Zato mora njena razvojna strategija temeljiti na izkoriščanju teh potencialov. Slovenija nima rudarstva in atomske industrije. Ima storitveno industrijo, naravne znamenitosti in pogoje za turizem ter pogoje za minimalno prehransko oskrbo svojega naroda. Ti sektorji so in morajo biti kooperativni.

Sektor kmetijstvo se mora naslanjati na koriščenje lesne biomase in trajnih površin, ker ima izključno mesto živinoreja. Te panoge so se že v naši preteklosti nič koliko krat potrdile. Žal smo jih »razmontirali« z družbeno stopnjo lastninskega preoblikovanja. V zadnjem času vse razvojne programe usmerja moč kapitala. Še posebno, ko hočemo za vsako ceno doseči najvišji ekonomski izplen. V tem cilju se gradijo hlevi na najugodnejših proizvodnih območjih, z veliko koncentracijo, ker je moč doseči največje ekonomske učinke. Z okoljskimi posledicami in njenim odpravljanjem se srečujemo kasneje z bistveno večjimi težavami in prostorskimi konflikti.

V kmetijski politiki nismo uspeli vzpostaviti cenovnega ravnotežja vezano za izvorne pogoje in stroške pridelave. Zato številne dejavnosti-pridelki, na trgu ne dosegajo direktnih stroškov pridelave in niso konkurenčni. Zato se vse več pridelave opušča na področjih z težjimi pogoji pridelave – OMD. Na regionalnem nivoju nismo sposobni dogovora o priznanju teh razlik in uvedbe »pravične« smiselne politike podpor, ki bi zagotavljale ekonomski minimum kmetiji in s tem proizvodnjo ter vztrajanje na manj ugodnih lokacijah za kmetovanje. Zato se vse več »Nič se ne izplača«. Za posledično pa se opušča kmetovanje ne težjih pogojih. Zaskrbljujoča je statistika, da že pri tako malo njivskih površinah na prebivalca, je teh le 53% v funkciji. Če to ni zaskrbljujoče za odločitveno politiko?  Gotovo je hrana prelahko dostopna in prepoceni. To velja predvsem za sektorje in artikle, ki se uvažajo iz vzhodnega dela Evrope, Azije in Severnega afriškega roba. Ker Slovenija nima več svojega trgovca, so posledice pričakovane. Za multinacionalne trgovce bomo vedno le kupec za poceni robo. Tu pa se še vedno ustvarjajo največji dobički.

Kar se tiče deleža krušnih žit, je osnova v višini cene na trgu. Glede na izhodišča, slovenska pšenica ni in nikoli ne bo konkurenčna madžarski in ostalo. Iz tehnološkega aspekta je znano dejstvo, da vrste in sorte, ki izpolnjujejo kakovostne parametre, ne dosegajo tako visokih pridelkov-manjši finančni učinek.

Proizvodnja ječmena z novimi sortami dosega vse večje pridelke in ker je tehnologija pridelave cenejša, ta izpodriva krušno pšenico po zanimivosti.

Žal še kar naprej šepa organiziranost na področju pridelave, organizacije odkupa in predelave. Učinki »žitne verige« so se izjalovili.

Primarno kmetijstvo ne more biti uspešno brez trdne navezave na lastno predelovalno industrijo. Te sploh ni več. Kje potem lahko dosežemo dodano vrednost pridelka oz. artikla ?  S kom lahko delimo povratni zaslužek?.

Kar se tiče prostorske usmeritve lociranosti posameznih sektorjev, je za hribovski in alpski svet jasno vsakemu laiku, da živinoreja, izjema je prašičereja, spada na travnat svet. Regionalna politika pa mora uravnotežiti ekonomska izhodišča, da se v vseh sektorji omogoča dostojno preživetje.  

 V tem trenutku je največji »sovražnik« slovenskega kmetijstva in podeželja, tuji trgovec in globalizacija. Ter premala osveščenost kupca, da je potrebno kvalitetni hrani priznati ceno ter zdravstveni učinek, ki je iz stališča stroška, večkratnik, ki smo ga pripravljeni nameniti ceni kvalitetne hrane.«