Danes se je začela kampanja, torej spravilo letos zasejane sladkorne pese s slovenskih njiv. Po številnih težavah okrog plačila lanskega pridelka – zadnji, 3. obrok je namreč bil s strani konec lanskega leta novoustanovljene Hrvaške industrije sladkorja plačan šele aprila, ko se je setev te poljščine že zaključevala, se številni kmetje letos niso odločili za njeno pridelavo.

Od lanskih 43 se jih je za setev letos odločilo le 25.  Tudi zasejane površine so se z lanskih 163,56 hektarjev letos skoraj prepolovile.  Leta 2018 je kar 52 pridelovalcev peso pridelovalo na 177,98 hektarjih.

Poznavalci napovedujejo še eno odlično letino sladkih korenov, saj pričakujejo hektarske pridelke tudi  med 70 in 80 tonami, kar je podobno lanskim.

Prav tako je nehvaležno govoriti tudi o sladkorni stopnji, saj je bil oktober deževen in bi se lahko zaznali učinki retrovegetacije in s tem znižanje sladkorne stopnje v korenih pese.  Strokovni sodelavec v zadrugi mag. Vlado Hunjadi pravi, da je na prve podatke o količini in kakovosti še potrebno počakati. Spravilo z enim strojem, last Emila Šiftarja iz Strukovcev, se je tudi letos najprej začelo pri njem,  se bo nadaljevalo v okolici Cankove na zahodu Goričkega, potem se bo pomikalo proti vzhodu Prekmurja, sledilo bo spravilo v Prlekiji, Spodnjem Podravju ter se predvidoma konec novembra zaključilo v okolici Maribora. Zaradi lažje logistike stroja za spravilo in samovozne nakladalne rampe je pridelava sladkorne pese omejena na SV Slovenijo, čeprav je bil sprta interes za njeno setev tudi v drugih slovenskih pokrajinah, zlasti na Gorenjskem in v Posavju. 

Zadruga Kooperativa Kristal iz Ormoža je od leta 2017, ko so bile v EU opravljene kvote za sladkor in je bila s tem dana možnost za njeno pridelavo tudi tistim državam, ki so se v skladu z Unijino reformo trga s sladkorjem (2004) odločili za zaprtje svojih sladkornih tovarn in se s tem odrekli tudi za njeno setev, torej tudi v Sloveniji, organizator pridelave sladkorne pese v naši državi. Ker sta se večinska tuja lastnika iz Nizozemske in Italije v skladu z že omenjeno reformo odločila edino tovarno sladkorja v Sloveniji, v Ormožu zapreti in jo razgraditi, peso že 4. leto naši kmetje prek že omenjene zadruge pridelujejo za tovarno na Hrvaškem.

Prva tri leta so jo za tovarno Viro iz Virovitice, s katero je ormoška zadruga tudi razvila zelo korektne poslovne odnose. Potem, ko so omenjeno po lanski združitvi treh hrvaških sladkornih tovarn v Županji, Osijeku in Virovitici zaradi racionalizacije z letošnjim letom zaprli, pa bodo slovensko sladkorno peso vozili v od Ormoža kar 219 kilometrov oddaljeno v Osijeku. Virovitica je bila od Ormoža oddaljena 115 km! Mnogi pravijo, da tako velike razdalje ta po volumnu in teži zelo masivna poljščina ne prenese.

Odkupna cena čiste pese ob standardni, 16-odstotni sladkorni stopnji je enaka lanski in predlanski, torej 33 evrov po toni. Prvo leto so naš kmetje po toni za sladkorno peso dobili 36 evrov.

Prva tri leta je strošek prevoza od njive pridelovalca do tovarne v Virovitici bremenil tovarno, po novem tovarna plača le železniški prevoz. Do železniške nakladalne rampe v Dolnjem Kraljevcu, 15 km od Čakovca na Hrvaškem, pa strošek prevoza iz njiv bremeni zadrugo Kooperativo Kristal.