Da je korona kriza za slovensko kmetijstvo priložnost, s(m)o bili prepričani mnogi. Razmišljalo se je celo, da če bo ta kuga sodobnega časa trajala še nekaj časa, bomo zaradi skromne samooskrbe nemara še lačni. In trdilo, da je korona zagotovo nov začetek za naše kmetijstvo. Kaže, da se je vse sfižilo. Zaradi vse večjega uvoza namreč nismo niti v enem trenutku čutili pomanjkanje; koronski čas pa je zaradi presežkov tudi na globalnem trgu in zaradi nizke potrošnje v javnih zavodih in gostilnah pognal cene kmetijskih pridelkov, zelenjave, živine,… do rekordno nizkih odkupnih vrednostih. Letos smo priča celo absurdu, da kmetje zaradi večjega in cenenega uvoza ne morejo  prodati niti tistega doma pridelanega, kjer niti tretjinsko samooskrbi nismo. In bi bil uvoz itak nujen.

V prejšnjih številkah, ko smo pisali o trenutnih razmerah na zelenjavnem, še prej pa mesnem trgu, smo se spraševali, če je to za vse z naših kmetij resnično dno, »poden«?

Tudi pri odkupnih cenah poljščin, denimo žit, doseženih v letošnjem letu, si zastavljam enako vprašanje. Ko se kmetom kot primarnim pridelovalcem odkupna cena po toni v povprečju v enem letu zniža za 10 do 15 evrov, v končnih izdelkih v trgovinah, narejenih iz teh surovin, pa so se cene brez izjem v istem času spremenile na nove, višje vrednosti, potem res ne veš, kaj se dogaja na našem trgu. Ki da je del tako imenovanega globalnega, in da na vse to nimamo vpliva, imamo že polna ušesa. Zakaj potem tudi cene v trgovinah običajno niso primerljive, pač pa so pri nas višje?

Prav globalni trg je tisti »krivec«, da ne bomo tudi v teh časih niti pri nas lačni in da bodo tržni viški z njih ali trenutne odkupne cene ob spravilu diktirale cene tudi pri naših kmetih. Vemo, da je to velikokrat krinka, a nemočni in ponekod premalo organizirani kmetje so primorani viške svojih poljščin, zelenjave, živino in še kaj, prodajati tudi pod pragom ekonomske cene. Ja, tako je to, če so v deželi na sončni strani Alp lastniki večine živilskih podjetij in trgovin tujci, ki si prizadevajo iz Slovenije odpeljati kar največ dobička. In to na račun nas, ekonomsko vse bolj šibkih kupcev. Ki racionalne nakupe v smislu cenejšega blaga, ki je kajpak kot subvencionirani tržni višek iz uvoza, postavljajo pred emocionalne, slovenske pridelke in izdelke. Tuji lastniki so nekaj naših uspešnih industrij, denimo sladkorno, iz ekonomske preračunljivosti kratko malo zaprli.

Na srečo so bili letošnjih hektarski pridelki glavnih žit – ječmena, pšenice, koruze,…, ki jim vsako leto v Slovenijo namenimo okrog 98 tisoč hektarjev, rekordni.  Ne samo zaradi ugodnih pridelovalnih pogojev,  pač pa tudi vse boljše agrotehnike. Zato k sreči znižanje odkupnih cen, ki so bile pri nekaterih poljščinah najnižje v zadnjem desetletju, ni bilo tako očitno. A to ne more biti razlog za brezbrižnost.

Če so bile cene omenjenih žit zaradi preoptimističnih napovedih o letinah ob spravilu na svetovnih borzah na najnižjih vrednostih, te le nekaj mesecev po tem zaradi slabših izplenov, še bolj pa večjega povpraševanja od ponudbe, letijo v nebo. Obrabljeno vprašanje, kdo si zato tudi letos  pri nas mane roke. In si bo tako dolgo, dokler bo naš primarni sektor razglašen. Da bodo sektorske sheme višjih kakovosti našo primarno kmetijsko pridelavo dvignile iz »podna«, pa so (trenutno še) preveč optimistična pričakovanja.

Vnovična pridelava sladkorne pese od leta 2017., torej po desetih letih omejitve kot posledica zaprtja sladkorne industrije pri nas zaradi reforme trga s sladkorjem EU,  je v Sloveniji marginalnega pomena. Zgoditi bi se moral čudež, da bi sladki koreni na naših njivah ponovno dosegli preboj. In je ne bi namesto sedanjih sto hektarjev sejali v nekaj tisočih. Zakaj vse to?

Marsikdo je že pozabil, da je to bila, je in bo tudi ostala kraljica med poljščinami. Po bruto dohodku na enako površino prekaša pšenico in korzo skupaj. In še nekaj je: odkupna cena sladkorne pese je že tri leta tudi za naše pridelovalce ostala nespremenjena.  33 evrov po toni za znano kakovost.

Ker jo naši kmetje pogodbeno pridelujejo za Hrvate – včasih je bilo obratno, Hrvati so peso sejali za tovarno v Ormožu, je morda vprašanje časa, kdaj bo še ta možnost našim kmetom speljana?