Življenje, ki se je zanj začelo 4. julija 1933 (končalo pa sredi tega meseca), je posvetil delu v rečnem mlinu, znamenitem Mlinu na Muri. Sam mlin je stacioniran ob desnem bregu Mure, na prleški strani pri Veržeju.

Gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonski del mlina pa je na vodi. Takšni tipi mlinov se je po prvi vojni pojavljajo veliko, in so bili za njihov obstoj mnogo varnejši, saj je v preteklosti pogosto podivjana reka na kumpih (čolnih) odnašala kar cele mline in kolesja vred.

Začelo se je pred 109 leti

Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je mlin  na Muri pri Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem, ko je njegov predhodnik imel v celoti mlin plavajoči mlin, ga je podtaknjeni požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje novega in ga postavili v enem letu. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so sam mlin postavili na kopno, na čolnih pa se je vrtelo samo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile v mlin na kopno je služila jeklena vrv.  

Tega, torej kombinirani mlin, je že leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, saj so bili njegovi starši po vojni v zaporu. Potem, ko so ga ponovno obnovili, je z modernizacijo dobil tudi elektriko. Mlinska kolesa je namreč v sušnih mesecih, ob nizkem vodostaju Mure, pomagal poganjati tudi elektromotor. 

Mlin melje naprej

Tudi  kombiniranim tipom mlinov usoda ni bila naklonjena. Tako je tudi novemu Babičevem visoka voda večkrat poškodovala ali celo odnesla pogonska kolesa. Nazadnje je to bilo leta 1990. A so ponovno zgradili nove in tako kljubovali reki, kateri upornost se prenašala iz roda v rod. Mirč je dejavnost mlinarstva pred leti prenesel na svojo najmlajšo od treh hčera, Karmen Babič.

Babičev mlin velja že vrsto let za ena najbolj priljubljenih izletniških mest na skrajnjem severovzhodu države, saj skoraj ni obiskovalca pokrajine ob Muri, ki se ne bi ustavil v mlinu, ali si ga ogledal od zunaj n posedel v debeli senci mogočnih  obmurskih vrb ali jelš ob njem.

Po zgodovinskih virih je bilo konec 18. stoletja na reki Muri 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa že 93.

Danes je Babičev mlin ob tistem na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, ki je bil pred skoraj tremi desetletji postavljen kot avtentična kopija pravega plavajočega mlina na Muri (kolesje in sam mlin sta na vodi), edini mlin na reki Muri. Za povrh pa tudi melje.

Zato Babičev mlin kljub številnim spremembam ostaja spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Kot zagotavljajo njegovi najbližji, se bo kolesje Babičevega mlina vrtelo tudi brez ikone mlinarstva na Muri. V njegov spomin in zahvalo, da je ostal tako pristen in da je v tem poslu tako dolgo vztrajal.

„Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev povedal Vladimir Babič.