Po navadi se v času godovnika sv. Antona Puščavnika (17. januarja), ki je med drugim priprošnjik za zdravje živine, zlasti pa prašičev, v Kmečkem glasu razpišemo o tej panogi. Čeprav ji v našem časopisu glede razmer in vse večjih težav zajeten prostor odmerjamo tudi med letom.

Berite KMEČKI GLAS. V januarju lahko pri plačilu letne naročnine izkoristite kar 19-odstotni popust. Kmečki glas – za mesto in vas. 

 

Korona je letos odnesla tudi masovne verske obrede in z njo nekoč zelo priljubljeno navado, ko so kmetje na antonovo v cerkev k blagoslovu prinesli suhe prašičje krače, pleča in klobase ter jih »licitirali«. Nismo se pa navade pisanja o panogi odrekli pri Kmečkem glasu. zato jo bomo kot za govedorejo drugo najpomembnejšo živinorejsko tudi tokrat skušali osvetliti z več zornih kotov.

Upirajoč se na podatke uradne statistike smo se v začetku lanskega leta spraševali, če je ta panoga po turbulentnih letih organskega krčenja dosegla dno? Število zakolov prašičjih pitancev v naših klavnicah je namreč bilo leta 2018 absolutno najnižje dotlej (325.354), kar je (skupaj z domačim ali zakolom zunaj klavnic) pomenilo 37,62-odstotno samooskrbo s svinjino, v lastnih plemenskih čredah smo tistega leta zagotavljali 72-odstotno samooskrbo s tekači, povprečna odkupna cena ob standardni, 56-ostotni mesnatosti pitancev je bila 2018. za kilogram 1,43 evra. Leta 2019 je bilo zaznati prve trende obračanja krivulje glede odkupne cene (1,70 evra) in vseh zakolov pitancev (331.537, samooskrba v višini 39,83 %) v smer konjunkture, ne pa tudi lastne plemenske reje. Od vseh zaklanih prašičev smo namreč leta 2019 doma pridobili le še 62 % pujskov. Torej so naši pitalci iz leta v leto bolj odvisni od uvoženih pujskov.

Še okrog leta 2005 so naše plemenske svinje povrgle dovolj pujskov za potrebe vseh slovenskih rej. Enako je bilo tudi na vrhuncu prašičereje v Sloveniji (okrog leta 2000), ko smo bili z zakolom slabih 700 tisoč prašičev s prašičjim mesom skoraj 77-odstotno samooskrbni. Ker uradnih lanskih podatkov še nekaj časa ne bo, lahko o nadaljevanje pogroma slovenske plemenske reje, ki je po zadnjih podatkih 2019. štela samo še nekaj več kot 9.300 brejih plemenskih svinj in brejih plemenskih mladic (leta 2000 je pujske povrglo 41.626 plemenic), samo špekuliramo. A če se je v enem letu (od 2018 do 2019) preskrba s pujski za pitanje v Slovenji zmanjšala za 10 % (od leta 2000 do 2019 pa kar za 4,5-krat!), se je negativni trend tudi v koronskem letu 2020 nadaljeval.

Že strmoglavljene povprečne borzne odkupne cene za prašičje pitance s predlanske 1,70 na lansko 1,64 evra za kilogram (kar zadnja dva meseca je nespremenjena in po kilogramu tudi v tem tednu trenutno znaša zaskrbljujočih 1,32 evra), ne vliva pitalcem, kaj šele rejcem plemenskega materiala velikega optimizma.

Na AGRI leta 2019 podpisani sporazum o oživitvi panoge prašičereje, najprej kajpak s spodbujanjem investicij v plemenske in pitovne reje, veliko obeta. Tako so bila v drugi polovici lanskega leta za podukrep 4.1 (Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva),   v 14. javnem razpisu naposled objavljena sredstva izključno za ta sektor. Zanimanje je bilo izjemno. Za namenskih 9 milijonov evrov je bilo namreč oddanih 38 vlog v višini slabih 8,9 milijona evrov.

Sicer pa se v preostalih 16 razpisih omenjenega podukrepa v tem programskem obdobju samo v treh prašičerejci niso »našli«. Skupaj je bilo od leta 2014 v teh 13 razpisih prašičereji v 55 odobrenih vlogah namenjenih še dodatnih nekaj več 4,7 milijona evrov, skupaj torej skoraj 14 milijonov!

Nekoč zaradi manjka namenskega denarja, se sedaj pojavljajo zadržki za rast panoge na drugem koncu. Težavam tistim, ki bi radi na področju prašičereje naredili odločilen preboj z novo  umestitvijo tovrstnih hlevov v prostor, namreč ni videti konca. Pa če so pomisleki okolice upravičeni ali pa ne. Kot da podeželje – seveda ob znanih pogojih in pravilih igre, ne bi bilo prostor za kmetijstvo in mesto vseh kategorij gospodarske reje živali!