O vzrokih, zakaj je govedoreja na Goričkem na takšnem prepihu,  odgovarjata direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda (KGZ) Murska Sobota Franc Režonja in Danilo Potokar, na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) vodja oddelka za živinorejo.

Na globalni (državni ravni), številke v govedoreji niso tako slabe, niti ne v Prlekiji, v Prekmurju pač. Zakaj mislite, da je na prekmurskem koncu takšno stanje?

Franc Režonja: Če gledamo sektorsko je govedoreja sestavni del kmetijstva, ki predstavlja eno najpomembnejšo gospodarsko dejavnost. Pomurje je sestavni del slovenskega gospodarstva in podatki na globalni ravni kažejo solidno sliko. Ko pa govorimo samo o Prekmurju znotraj Pomurja in znotraj Slovenije pa je slika nekoliko drugačna. Od Ogrskega prava v Prekmurju zgodovinsko gledano do različnih organizacijskih oblik v preteklosti, se je struktura pridelave bistveno spremenila, tako po deležih živalskih vrst, še bolj pa ekonomija obsega na kmetijskih gospodarstvih. V tem prostoru je samo v 10 letih prenehalo opravljati kmetijsko dejavnost več kot 3.000 kmetij. Razlogi pa so predvsem ekonomske narave, starostna struktura lastnikov kmetijskih gospodarstev, velikost in konkurenčnost pridelave.

 Danilo Potokar: Odgovor ni enostaven in enoznačen. Za to razliko, ki jo navajate med Pomurjem so verjetno v precejšnji meri vzroki socioekonomske narave, saj sta sicer obe območji znotraj istega zavoda. Za Gorički del pa sta k zaskrbljujoči sliki prispevalo po eni strani odseljevanje, po drugi pa možnost zaslužka v Avstriji. Izpostaviti je potrebno, da je velik del Goričkega v krajinskem parku kar pomeni, da vejajo za kmetovanje določene omejitve. V ugodnejših delih Prekmurja pa je se je govedoreja umikala poljedelstvu in prašičereji.

Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se slika na območju vašega zavoda, zlasti na Goričkem, kjer so pogoji za pašno rejo krav molznic in dojilj, ugodni, izboljšala?

Franc Režonja: Predvsem bi se morala spremeniti zemljiška politika, vključno z komasacijami, arondacijami, povečanim odkupom in najemom kmetijskih zemljišč. Skratka na eni strani lastniško strukturo spremeniti v prid ekonomiji obsega kmetijskih gospodarstev za pridelavo travojedim živalim. Trenutno se največ teh zemljišč steka v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad) in na občine na od ostarelih lastnikov.  Potrebno je vedeti, da je celotno goričko v krajinskem parku, kjer veljajo drugi pogoji kot v ravnini ali Prlekiji , kjer ni takšen problem naravovarstvenih vsebin. Vse to smo na naši območni enoti že velikokrat obravnavali. Pogovori na to temo so potekali tudi na kmetijskem in okoljskem ministrstvu, Krajinskem parku Goričko, na Skladu,  vendar se stvari odvijajo počasneje, kot bi si želeli. Pritisk na lastniško strukturo prihaja tudi od poslovnih sistemov iz sosednjih držav, vendar osebno menim, da se nekatere goričke kmetije zelo dobro razvijajo v smislu tako pridelave kakor predelave in turizma na Goričkem in takim je potrebno čim prej omogočiti njihovo širitev ter jih investicijsko tehnološko posodobiti.

Danilo Potokar: Najpomembneje je zaustaviti trend opuščanja kmetovanja in spodbuditi nov zagon kmetij. Potrebne so strukturne spremembe, za katere upamo, da jih bodo pospešile spremembe v svežnju kmetijske zakonodaje na eni strani, na drugi pa ukrepi kmetijske politike, ki obetajo ponovno ukrepe za rejo krav dojilj in drobnice. Ta dva ukrepa bi lahko spodbudila nov razvojni cikel predvsem na Goričkem.

Verjetno lahko nekaj storite tudi na nivoju KGZS?

Danilo Potokar: Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije zastopa vse svoje člane in se zavzema za razvoj kmetijstva. Kot že omenjeno se lahko na ravni Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije v tem delu zavzemamo za ukrepe kmetijske politike, ki bodo dali več poudarka območjem z omejenimi dejavniki za kmetovanje, paketom zemljiške zakonodaje, dodatno priložnost pa vidimo tudi v večjem poudarku ukrepu mladi prevzemniki ter nov ukrep. To je ukrep novi pristopniki, kjer bo lahko nekdo vzpostavil kmetijo brez da bi imel že sicer pogoje za mlade prevzemnike. Glede na kmetijsko strukturo v Prekmurju pa bo v prihodnje potrebno usmeriti ciljne ukrepe kmetijke politike v omenjeno območje.

Zakaj je denimo zastal vaš pred 15, 20 leti odličen in ambiciozni projekt o revitalizaciji govedoreje na Goričkem?

Franc Režonja: Pričakovanja območja v KP Goričko so se odvijala nekoliko drugače od želja.  Preveliko pomembnih igralcev je bilo ter dominantna vloga obeh ministrstev, tako kmetijstva kot okolja, najbolj pa zapiranje zbiralnic mleka od malih rejcev krav s strani Pomurskih mlekarn ter starosti lastnikov kmetij in konkurenčnosti pridelave ter možnosti zaposlitev v sosednji Avstriji, je botrovalo, da projekt ni bil uspešen.

Kmetije v govedorejo in prirejo mleka usmerjene na Goričkem, kjer so kljub vsemu ugodne danosti za to panogo, so majhne in nimajo možnosti pridobiti razpisnih sredstev. Kaj storiti?

Franc Režonja: Namesto, da se kmetijska zemljišča koncentrirajo, bi moral Sklad odkupovati vsa razpoložljiva zemljišča in jih prioritetno dati v najem po znižani najemnini obstoječim kmetijam, ki redijo govejo živino in drobnico. Na ta način se bo ekonomija obsega na teh kmetijah bistveno povečala, bodo postale bolj konkurenčne in se bodo iz nuje začele povezovati.  Pri individualnih naložbah je stanje zadovoljivo, pri kolektivnih pa nekoliko manj. To je priložnost predvsem za mlade prevzemnike in imam občutek, da se zadeve odvijajo v pravi smeri. Tako mleko, kot meso spada na Goričko, vendar brez predelave in trženja bo po mojem premalo. Dobro kaže tudi s klavnico in bom vesel, če bo končno prišlo do realizacije podobnega projekta kot je odlično zaživel v ravninskem delu.

Nekoč je bila v prireji mleka pomurska regija med najmočnejšimi v državi. Daleč pred Spodnjim Podravjem oz. območjem KGZ Ptuj. Pomurska mlekarska zadruga je v Prekmurju od več kot 2.000 kmetij še v 90. letih odkupila skoraj 40 milijonov litrov mleka, sedaj jih od manj kot 300 kmetij dobrih 10 milijonov litrov.  Kdo je glavni krivec za to?

Franc Režonja: Nekoč je Prekmurje v ABC Pomurki imelo največji kmetijski sistem v takratni državi, v Kmetijski zadrugi Panonka največjo kmetijsko zadrugo, odkup mleka od vsake hiše, mlekarsko zadrugo, v mesni industriji Pomurka najboljšo klavnico v Evropi itn.  Vendar žal teh časov več nikoli  ne bo. Kdo je kriv za to, jaz nimam mandata, niti odgovornosti za take ocene. Po mojem osebnem mnenju je vsega nekaj: od političnih, gospodarskih, ekonomskih, socialnih in vseh drugih razlogov, ki so temu botrovali. To kar delamo zadnjih 20 let ni nič drugega kot da ponovno vzpostavljamo vse to, kar smo nekoč že imeli, ampak je to sedaj vzpostaviti bistveno težje in na drugačnih osnovah.

Danilo Potokar: Ta proces opuščanja prireje mleka ni bil prisoten samo v Pomurju, ampak po celotni Sloveniji, je pa res, da je bil ta proces v Pomurju še bolj intenziven kot drugod v Sloveniji. Vemo, da je bil v devetdesetih letih velikost kmetij, ki so oddajale mleko v povprečju manjša od kmetij drugod po Sloveniji. Zato je bilo prvi velik osip kmetij sredi devetdesetih zaradi zaostrovanja parametrov kakovosti mleka. Sledili so ekonomski vzroki, saj se zaradi ekonomije obsega prireja mleka na tako majhnih kmetijah ni več splačala. Dodatno je proces pospešila generacijska menjava, saj mladi kmetijstva ne vidijo več kot  način življenja ampak način ustvarjanja dohodka za življenje. K temu pa so dodatno prispevali tudi nekateri ukrepi kmetijske politike, ki so dajali prednost poljedelstvu.

Mnogi s prstom kažejo na KGZ Murska Sobota, ki da je kadrovsko na področju govedoreje povsem ubobožal. Pravijo, da je selekcija na Zavodu vrhunska, ni pa dovolj stroke, specialistov na področju prenosa selekcijskih dosežkov v praksi (investicij v novogradnje hlevov, skrb za kakovosten servis pri prehrani krav molznic)?

Franc Režonja: Vsak ima pravico do svojega mnenja, vendar stvari niso tako enostavne. Selekcija pri nas je sigurno vrhunska, strokovne službe zavoda se trudijo po svojih močeh, potrebno je spoštovati delovno pravno zakonodajo itd. Z vse večjim številom mladih prevzemnikov in mladih strokovnjakov v pokrajini prihaja tudi do neke nove oblike sodelovanja tako po načinu kot vsebini in to je prav. Kar nekaj investicij je predvidenih predvsem s strani mladih prevzemnikov, vendar so pogojene tako s krajinskimi, občinskimi naravovarstvenimi in še kakšnimi pogoji. Ampak sem prepričan da jim bo uspelo.

Danilo Potokar: O selekcijskem delu v Pomurju je bilo že veliko polemik, vendar ocenjujemo, da je strokovno delo na kakovostni ravni. Selekcijsko delo poteka enako na vsem območju Republike Slovenije, je pa res, da je prenos v črede odvisen od več dejavnikov kot so starostna struktura kmetov, velikost čred, izbira pasme ipd. Uspešnost selekcije je bolj učinkovita v večjih ker so črede v Pomurju sorazmerno majhne, je selekcija nekoliko manj uspešna. Glede kakovosti strokovnega dela menimo, da imajo kmetje na področju KGZ Murska Sobota na voljo javno službo kmetijskega svetovanja in javno službo strokovnih nalog v živinoreji  ki pokrivata prenos splošnega in specialističnega znanja na kmetije ter zagotavljata kvalitetno selekcijsko delo na področju murskosoboškega zavoda.

Zakaj nismo v 30 letih uspeli potegniti ločnice med govedorejo v nižinskem-ravninskem delu in v gričevnatem oz. gorskem območju? Sedaj pa se nam Goričko zarašča, na najboljši kmetijski zemlji pa pridelujemo krmo za živino?

Franc Režonja: S strateškimi dokumenti na področju kmetijstva v Sloveniji prihaja tudi do takih zahtev in prepričan sem, da bo tudi v prihodnje pridelava hrane temeljila na konceptu okoljskih zahtev, konkurenčnosti ter zmernosti in živalim prijazne reje pridelave. Za razliko od strnjenih naselij v ravninskem delu Prekmurja je Goričko zagotovo tudi v prihodnje idealni prostor za vse vrste kmetijske pridelave, posebej pa še seveda za govedorejo tako v tipu mleka kot mesa in drobnico, skratka za travojede živali. Ravninski del pa rastlinski pridelavi tako za ljudi kot živali. Vsi pa potrebujemo veliko več mladostnega zagona in poslovne drznosti ter izkoristiti ponujene priložnosti, ki jih kmetijstvo v teh koncih sigurno daje.