Konec marca v organizaciji Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij izvedena t.i. mesna konferenca prenekaterega slovenskega prašičerejca ugotovitev agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja (Biotehniška fakulteta Ljubljana), ni navdušila. Dejal je, da je samo leta 2019 v Sloveniji neznano kje, torej na »sivem ali črnem trgu« končalo najmanj 70 tisoč prašičev.  

Ker je rejcev prašičev vedno manj, številne manjše reje, ki so še  ostale, in so na prvi pogled samooskrbne, pa postajajo s pitanjem za sosede, znance, sodelavce,… »kolegialne« reje, ta problematika kljub vsemu ni zanemarljiva.

71 tisoč »letečih prašičev«

Od približno 300 tisoč pujskov, rojenih v Sloveniji, jih je v letu 2019 v uradnem zakolu naših klavnic končalo okoli 163 tisoč, je v svoji analizi na konferenci ugotavljal dr. Kuhar: “Imamo okoli 140 tisoč tekačev v zraku; ne vemo, kam so šli.”

Če od tega odšteje polovico, ki je namenjena za domačo rabo (tri prašiče na KMG, ki so imeli v svojem registru vpisano rejo prašičev, ali skupaj okrog 68.000) se iz uradnih evidenc še vedno izgubi petina ali je v zraku 71 tisoč – sam jih imenuje “letečih prašičev”, ki se pojavljajo na sivem oz. črnem trgu.

“Prodaja domače svinjine pod mizo ali domačih klobas, zavitih v odeje, je torej precej razširjena, vendar je veliko tudi fičfiričev, ki v teh t. i. domačih klobasah prodajajo po različnih podhodih trgovskih centrov tudi “fake” domače klobase, velikokrat sumljive kakovosti, dvomljive varnosti,” je opozoril.

Dr. Aleš Kuhar. »Z »letečimi prašiči« sem hotel izpostaviti problematiko, da je v ponudbi mesa in njenih izdelkih naposled potrebno strogo ločiti popoldanske »šušmarje« od podjetnih kmetij kot rednimi  tržnimi ponudniki na tem področju v okviru njihovih nadzorovanih dopolnilnih dejavnosti. Ki se s kmetovanjem in dopolnilno dejavnostjo kot družinske kmetije profesionalno po črki zakona ukvarjajo in od tega ne nazadnje tudi živijo. Država z odločilnimi posegi mora odpraviti ta kaos, potegniti črto med njimi, saj potrošnik tega ne zna in (z)more ločiti.«

Potencialno število naj bi bilo 303.000 slovenskih prašičev

V zvezi s tem je dr. Aleš Kuhar za Kmečki glas povedal, da za številkami, ki so jih simulirali in jih je na konferenci predstavil, stoji in da je bila podlaga zanje skupno število vseh plemenskih svinj v Sloveniji (breje in nebreje plemenske svinje ter breje in nebreje mladice), ki so bile 2019. na podlagi uradnih podatkov aktivne v reprodukcijskem ciklu (16.550 ženskih plemenskih živali, op.a.). »To je izhodiščna in celovita številka, ki ji v celoti zaupamo. Na to številko pa smo dodali ocene o rejskih rezultatih in poginu, ki veljajo za Slovenijo.«

Kot navaja, je bilo ocenjeno potencialno število živorojenih pujskov ob predpostavkah o povprečnem številu živorojenih mladičev na plemensko svinjo na leto (28,2)  423.620.  Ob upoštevanju 23-odstotnega pogina od potencialno rojenih od rojstva do zakola (95.891),  remonta (14.595)  in ocenjenem zakolu za odojke (10.000), je prišel do številke okrog 303.000 (slovenskih) potencialnih tekačev oziroma pozneje pitancev. Še enkrat je poudaril, da gre za potencialni stalež in za zelo konzervativne ocene z velikim zadržki. »Tudi v škodo »letečim prašičem,« če že hočete,« se je pošalil. Od tu naprej pa so njegove številke o zakolu v klavnicah in doma ter njihovem manku, že omenjene v zgornjem delu članka.

Sogovornik je pojasni še, da so podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), na katere se  opiramo, »… statistično zajete številke, ki imajo v ozadju metodologijo, kako so do njih prišli, natančno opisano. In od tu razlike. Če pa izhajamo iz osnove – to so plemenske svinje v aktivnem reprodukcijskem ciklu, in ne samo na dan 01. 12., pa zajamemo celoto. Skratka, ta simulacija obsega potencialno število prašičev in naprej zakola, ki ne more biti namenjen zgolj lastni oskrbi. In številka ni ravno zanemarljiva. Verjamem, da komu to ni všeč.«

Tudi na kmetijskem ministrstvu pravijo, da je pri računanju potenciala števila pujskov potrebno upoštevati tudi tiste svinje, ki na dan popisa niso bile breje. »Oceno število pujskov se tako ustrezno poveča.»

Zakol za lastne potrebe ni sivi ali črni trg

Ob znanih dejstvih, da domači zakol (uradni termin za to je »zakol zunaj klavnic«) – seveda, če ga prašičerejske  kmetije opravijo za lastne potrebe (leta 2019, ko je bilo kmetij, ki so redile prašiče okoli 21.000, je bilo po podatkih statistike »zunaj« zaklanih 71.778 prašičev), še ne pomeni črnega trga. Se pa tržni rejci in prašičerejska stroka strinjajo, da problematika, ki jo je načel agrarni ekonomist, je. A ne tako alarmantna.    

Po prepričanju Petra Pribožiča, na KZG Ptuj specialista za prašičerejo in tam vodje Javne službe  kmetijskega svetovanja, je številka »letečih prašičev« prenapihnjena. Je pa opozoril, da imajo v koronskem času vse večje težave pri prodaji pitancev iz svojih hlevov našim klavnicam veliki, tržni rejci. S tem nastaja vse večji prepad med njimi, je dejal. Zato z izvozom živih živali ne ustvarimo dodane vrednosti, s katero bi se lahko krepila tudi domača reja. 

Da bi to področje vendarle bilo bolj nadzorovano, meni, bi bilo na nivoju države umestno čim prej sprejeti že načrtovani sklep, da bi bila tudi prodaja svežega prašičjega mesa malih kmetij legalna na način, da bi bili njihovi prašiči nadzorovano zaklani v klavnicah, ki opravljajo uslužnostno klanje (male klavnice).

Tudi Danilo Potokar, vodja Sektorja za živinorejo pri KGZS pravi, da domači zakol za lastne potrebe ni sivi trg, je pa res, da bi s strožjimi inšpekcijskimi nadzori morali »poloviti garažiste, ki koljejo  in prodajajo na črno.« Veliko poceni mesa ti za svoje »domače« mesnine mimo uradne kontrole vozijo kar s kombiji tudi iz tujine, še dodaja Pribožič.

Statistična dejstva

Po podatkih SURS je bilo leta 2019 pri nas zaklanih 259.759 vseh kategorij prašičev (pitancev, pujskov, izločenih mladih in plemenskih merjascev ter izločenih plemenskih svinj in mladic). Od tega jih je bilo 176.535 v Sloveniji rojenih, in od te številke je bilo 151.382 zaklanih pitancev. Ob upoštevanju, pravi Alojz Varga, predsednik Slovenske zveze prašičerejcev, da je v Sloveniji okrog 60 tisoč kmetij, ki vlagajo subvencijske vloge in da vsaka na leto za svoje potrebe zakolje vsaj dva prašiča ,»letečih prašičev« ni. Sicer ne zanika, da črni trg je, zato se ta mora z ustreznimi ukrepi zajeziti. Bolj ga skrbi vse večji uvoz poceni mesa naših klavnic, ki s tem zanemarjajo domačo prirejo; v njihovih izdelkih pa je pogosto izključno meso iz uvoza in je slovensko  potem pogosto samo ime.  

Danilo Meolic, pri KGZS predsednik Strokovnega odbora za prašičerejo in soboške območne enote KGZS, meni, da prašičev še ni videl leteti. Tako, kot nasprotna stran »ocenjuje«, tudi prašičerejci »ocenjujejo«, pravi, da je bilo zadnja leta  »po zaslugi« domačih klavnic, ki niso želele zaklati vsega ponujenega, veliko živih prašičev (od 10.000 do 20.000) izvoženih. »Če pa je kdo mnenja, da nekdo doma zakolje več prašičev, kot za lastno uporabo, in potem prodaja meso ali mesnine, pa naj končno svojo nalogo opravijo inšpekcijske službe,« je odločen. Dodaja še, da so tako visoke številke o domačih prašičih, ki končajo neznano kje, »hipotetične«, o katerih v predstavljeni višini ni vredno razpravljati. 

Menijo, da če se opiramo na podatke statistike (dobrih 275.000 rojenih pujskov leta 2019), in če  seštejemo 25.000 dejansko manj rojenih (razlika med 300 tisoč po podatkih dr. Kuharja in 275 tisoč po SURS) in 43.000 pogina, je to blizu 70.000 (manjkajočih) prašičev.

TABELA: Prašiči, bilanca števila, Slovenija 1992-2019 (VIR: SURS)

Samooskrbne reje naj bi bile vse bolj kolegialne reje

Na hipotetično vprašanje, koliko bi moralo biti »letečih prašičev« denimo leta 2000, ko je bilo po podatkih SURS v Sloveniji rojenih dobrih 981 tisoč pujskov (981.777), jih je bilo skupaj ob slabih 25 tisoč uvoženih pujskih v pitanju čez milijon (!) in jih je bilo ob dobrih 231 tisoč poginjenih še vedno zaklanih 729.640 (v klavnicah 510.684), leta 2010 (pri nas rojenih 494.588, 63.038 uvoženih, 80.629 poginjenih in 469.282 zaklanih, v klavnicah 289.303), ali katero drugi leto, dr. Aleš Kuhar odgovarja, da jih po njegovi grobi oceni v absolutni številki skoraj gotovo ni bilo več kot opazovano, 2019. leto.

A ker se je formalna produkcija pujskov pri nas v 20 letih znižala na tretjino, število kmetij, ki redijo prašiče pa več kot prepolovilo, se je relativni pomen ali problem »letečih prašičev« občutno zvišal, opozarja.

Število kmetij, ki so redile prašiče za lastne potrebe, je bilo takrat vsaj enkrat več, zato je bilo  tudi zakola doma za samooskrbo toliko več. Samooskrbnih prašičerejskih kmetij pa je danes malo, število tržnih pa se ni toliko zmanjšalo. Vseh kmetij, ki so redile prašiče,  naj bi bilo leta 2019 po zbirnih vlogah KGZS 20.678. Kot pravi dr. Kuhar, številne tiste samooskrbne, ki so še ostale, pa nekaj prašičev ne pitajo le za svoje koline, pač pa v »kolegialnih rejah« tudi za sosede, prijatelje, sodelavce. In to, da je črni ali sivi trg. Zaključuje, da v skrbi za čim večjo in kakovostno produkcijo tudi tržne prašičerejske kmetije država z različnimi razpisi nominalno podpira, po drugi strani pa tolerira sivi ali črni trg.

Meolic opozarja, da lahko tudi male kmetije prodajo prašiča ali dva, in če kmetija ni davčni zavezanec za ddv, ji tudi računa ni potrebno izdati. Seveda mora tudi kmetija, ki redi  prihod in odhod prašiča s kmetije prijaviti/odjaviti s spremnim listom.

TABELA 2: Zakol prašičev v Sloveniji, 1993-2019 (od 2008 so znani podatki o zakolu tudi  doma oz. zunaj klavnic, VIR: SURS)

V skupno število zakola v klavnicah so vključeni zakoli iz vseh 94 živilskih obratov, ki so s strani Urada za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) registrirani za klanje domačih živali. Gre za 21 večjih in 73 manjših obratov (klavnic). V petih največjih so leta 2019 opravili skoraj 9/10 vseh zakolov, v najmanjših so zaklali manj kot 10 prašičev.  

V skupnem zakolu tega leta – po SURS 259.759, po UVHVVR 259.538, prevladujejo pitani prašiči (234.606), sledijo pujski (21.760), izločeni plemenski prašiči (3.135) in mladi pitani merjasci (258).  

Vir : UVHVVR