Zlasti skrb zbujajoče je na njenem levem bregu Mure, v Prekmurju. Ali točneje: v severnem, gričevnatem delu, za rejo krav molznic, še bolj pa dojilj ugodnem Goričkem.

O krčenju številk, ki se glede rej in kategorije živali, zlasti pri kravah molznicah, merijo v večkratnikih, smo že pisali v predprejšnji številki, podatke na področju prireje in odkupa mleka smo navedli predvčeraj. 

Med številnimi negativnimi dejavniki, ki so regijo – zlasti njen  prekmurski del, res privedli na rob regij, kjer redijo absolutno najmanj krav, je gotovo zelo velik odsotnost ali pomanjkanje zadružne organiziranosti. Prekmurski kmetje so v KZ Panonka  in vertikalnem gospodarskem sistemu ABC Pomurko nekoč imeli pomembna liderja. Iz različnih vzrokov se je pred  dobrimi tremi desetletji vse zrušilo. Kot pravi v pokoj odhajajoči direktor KGZ Murska Sobota Franc Režonja, je na takšni zapuščini težko graditi, a se na zavodu trudijo po najboljših močeh.

Žal v teh nekaj desetletjih pokopa Panonke v Prekmurju med kmeti ni vzniknila niti ena dovolj močna (samo)iniciativa, da bi se spet povezali. Gospodarski sistem Panvita je v smislu partnerskih rej v prašičereji, kooperantskih pogodb v poljedelstvu, pa tudi trženju kmetijskega repromateriala, dobro izkoristil to praznino. Hitro pa tudi številni zadružni in drugi sistemi zunaj regije. Že podatek, da mleko samo v Prekmurju odkupuje kar pet kupcev (skupaj s prleškim delom je teh kupcev šest), kmetijski repromaterial pa ponuja vsaj osem njih, je zgovoren, kako razdrobljeno je tod kmetijstvo. Konkurenca ni slaba, a kar je preveč, je preveč.

Zlasti goveji hlevi na Goričkem so vse bolj prazni in je premalo pogumnih mladih, ki bi na za govedorejo ugodnem območju razvijali nekoč zelo močno panogo. Razvoj tamkajšnjih kmetij je nekoč baziral na nekaj kravah molznicah, nekaj govejih pitancih in nekaj prašičih. Sedaj, v času tržnega gospodarstva, zaprtih domačih živilsko-predelovalnih obratov in »cenenih« nakupov mleka, mesa in drugih surovin na s presežki prepolnem »globalnem trgu«, niti 30 ali 40 krav ne zadošča za enega polno zaposlenega. Zaradi neugodne starostne strukture kmetov in vnaprej znano neuspešno kandidiranje na razpisih zaradi njihove majhnosti, je težko graditi svetlo prihodnost tukajšnjega kmetijstva. Tudi zaradi razdrobljene zemljiške strukture, ki ne omogoča nastanek večjih kmetij, mladih ni. Goričanci so si našli službe v sosednji Avstriji,  ali se zaradi njih celo iz teh območij izselili.  

Kdo je na Goričkem ali za njo zatajil, ali kdo jo je privedel v prosti  pad? Bo kdo za to polagal račune? Brani se kmetijska stroka, ki da ni premalo naredila na strokovnem področju in s smislu pridobivanja investicijskega denarja v kmetijstvo, brani se lokalne politika, ki da v svojem prostorskem načrtovanju v umestitvi novih kmetijskih objektov v prostor ni neprijazna do kmetov, brani se (kmetijska, okoljska in gospodarska) politika, ki da je območju v smislu ustreznih ukrepov namenjala dovolj pozornosti. In brani se še marsikdo drug. Na koncu bomo nemara morali prst usmeriti v Goričanke in Goričance same, da nočejo kmetovati?!  .

Kljub vsemu slika ni tako črna. Tudi na Goričkem so odlični v prirejo mleka in mesa usmerjene kmetje, ki premorejo sodobne hleve. A jih je za preboj ponovne masovne prireje mleka ali mesa premalo. Ne tako dolgo nazaj so nastali številni projekti. Tudi o revitalizaciji goričke govedoreje in o preprečevanju zaraščanja Pomurja. Po slednjem naj bi na obeh bregovih Mure redili kar 18.000 krav molznic (po zadnjih podatkih jih le še 7.631) in kar 22.000 krav dojilj za prirejo zadostnega števila telet za pitanje (konec lanskega leta se je regiji paslo zgolj 1.109 dojilj!).  To so danes projekti, ki so zato, ker so obležali v predalih, mrtva črka na papirju.  Ali so bili preambiciozno napisani ali pa jim je odločevalska politika s stroko obrnila hrbet?

Desni breg, prleško-štajerski del Pomurja je po mlečnosti krav in rejskih dosežkih pri tod prevladujoči lisasti pasmi celo vodili v državi. K temu sta pripomogla tudi močna in uspešna zadružna sisteme z dolgo, več kot 70-letno tradicijo.

Koncentracija dejavnosti s specializacijo in zapiranje manjših rej, tudi zaradi staranja kmetov, ki nimajo naslednikov, je žal prisotno povsod po državi. A v nobeni regiji v smislu zmanjšanja števila rejcev in krav tako očitno. Potem tudi vrhunski rejski dosežki z visoko mlečnostjo ne pomenijo veliko. Populacija pomurski krav se namreč  zaradi nezmožnosti, da bi velike kmetije v smislu velikosti čred nadomestile deset ali petnajst tistih, ki so hleve za vedno zaprli, neustavljivo krči. In doseči določeno mlečnost s čredo šest tisoč krav ni enako, kot pa če jih je v čredi primerljivih kmetijsko-gozdarskih zavodov enkrat, dvakrat ali celo trikrat več.

Skupno količino v prodaji mleka namreč v prvi vrsti zagotavlja masa krav, manj (samo) njihova vrhunska mlečnost.