Sloves edine slovenske mestne občine (MO), kjer že 3. desetletje izvajajo ta  izbor in z njim dokazuje, da se mesto in podeželje trdno podajata roki, po drugi strani pa na ta način utrjujejo zavedanje o pomenu kmetijstva za razvoj mesta in regije, so letos s podelitvijo nagrad potrdili že z 21. prireditvijo. Po lanskem izpadu zaradi korona virusa je spet podelitev potekala v okviru praznika MO Ptuj. Po tradiciji so razglasili najboljši v dveh kategorijah. 

Posebna 4-članska komisija, ki jo je kot predsednik vodil Andrej Rebernišek,  direktor ptujskega kmetijsko-gozdarskega zavoda, je tudi letos ocenjevala elemente, kot so ekološko in tehnološko varčno kmetovanje, gospodarjenje na kmetiji, ohranjanje tradicije življenja na vasi, arhitektura in urbanizem ter zunanja ureditev kmetije. Pri ocenjevanju pa je v ospredju tudi »… uspeh, ki ga je kmetija dosegla v zadnjem času. Ponosno lahko povem, da jih v naši mestni občini ni težko najti.«

Na podelitvi minuli petek v Spuhlji je bila tudi županja Nuška Gajšek, ki je poudarila, da je dober kmet vztrajen, se ne vda kratkotrajnim nevšečnostim in dela za skupno dobro, ne da bi se vprašali, ali je treba ali ne. Njihov trud je poplačan tudi drugače, ne samo z denarjem.

Kmetiji Kekec nagrada za ohranjanje kulturne dediščine

Kot je zapisano v obrazložitvi, začetki domačije Kekec v Žabjaku segajo nekaj stoletij nazaj. Na tleh današnje kmetije, katere gospodarja sta 82-letni Ignac in njegova 77-letna soproga Rozalija, je vse do jeseni leta 1974, ko si je potok Rogoznica ustvaril novo strugo, deloval eden  najstarejših kmečkih mlinov na Ptujskem. Ob njem še danes stoji dobro ohranjeno gospodarsko poslopje, ki ga je leta 1922 zgradil Anton Kekec, dedek današnjega gospodarja.

V njem so še danes ostanki nekdanje »žgajare«, kjer je oče Ignaca, prav tako Ignac,  kuhal daleč okoli znano odlično slivovko. Nekoč je bila tam tudi oljarna. Še vedno so ohranjeni hlevi, »gümna« in stara preša ter drvarnica. Hlevi so zadnja leta prazni, a stavbe Kekčeva še ohranjata. V spomin na nepozabne čase, ko je bilo v njih tudi po 13 glav živine, v bližnji, tretji stavbi, »štalinkah«,  pa tudi po 5 in več prašičev. Po svojih močeh ohranjata stanovanjsko hišo, katere del je še danes stari mlin. Pridelujeta tud tradicionalno dočame rdeče vino z domačih brajd. Ne bi želela živeti nikjer drugje, pravita.

Hiša z bogato zgodovino in vidnimi letnicami skoraj 200 let nazaj, ima svoje čare in spomine. Ne nazadnje je bil po romanu Ivana Potrča »Na kmetih« leta 1970 na Kekčevi domačiji posnet kultni film Rdeče klasje, v njem je zaigral tudi sedanji gospodar kmetije in nekoč amaterski gledališki igralec Ignac

  Rozalija in Ignac med direktorjem in županjo.

Kmetija leta že drugič Klemenčičeva iz Nove vasi pri Ptuju

Bili so tudi prvi dobitniki tovrstnega priznanja pred 21 leti. Razvoj kmetije je bil v tem času tako silovit, da je bilo nemogoče spregledati njihove dosežke, je poudaril Rebernišek.

Ob podelitvi prvega naziva so namreč Klemenčičevi obdelovali 65 hektarjev kmetijskih zemljišč, danes jih čez 173 hektarjev. Na govedorejski kmetiji se je v tem času močno povečalo tudi število govejih pitancev, saj jih je z 80 naraslo na 300, enako obseg in sodobnost strojnega parka. Rebernišek je prepričan, da je Klemenčičeva kmetija ena od najbolj perspektivnih in sodobno opremljenih tudi v slovenskem merilu.

Začetki so bili zaradi smrti očeta in bolne mame zelo težavni, a sta brata s trdno voljo začela razvijati kmetijo. Branko je ostal na domačiji in najprej zgradil hlev za 60 govejih pitancev. Ob pomoči pridnih rok mlade družine – partnerke Jožice, sina Tadeja in hčerke Suzane, se je kmetija hitro razvijala.

Leta 2016 so, piše v obrazložitvi, kljub temu, da so bili na razpisu neuspešni, zgradili nov hlev za 150 pitancev in leta 2019 še tretjega za dodatnih 90 glav.  

Kmetija je v celoti opremljena s sodobnim strojnim parkom. Ukvarjajo se z vsemi strojnimi storitvami na kmetiji, in to v času od setve do žetve. Na kmetiji pomaga veliko pridnih rok.

Družinska kmetija, kjer gospodarita Branko in Jožica, pa ima tudi naslednike. Že sedaj na kmetiji aktivno deluje tudi druga generacija, bodoča prevzemnika sin Tadej s partnerko Karino. Gospodarju pa se ni treba bati niti za daljno prihodnost, saj je doma že ponosen dedek Jakoba, Julije in Filipa. 

Klemenčičevi med Andrejem Reberniškom in Nuško Gajšek: (od leve): Branko, Tadej z Julijo, Jakob, Karin s Filipom in Jožica.

Fotografije: arhiv MO Ptuj