V začetku lanskega oktobra je Janez Erjavec, predsednik uprave Pomurskega sejma, ki je med drugim na sejmišču v Gornji Radgoni vsako leto konec avgusta tudi glavni organizator sejma AGRA, največjega s področja kmetijstva in živilstva v tem delu Evrope, spisal razmišljanje o krizi sejemske industrije kot posledica korona virusa. Lani od marca naprej namreč sejmov v fizični obliki ni bilo in so se zgodili v spletni izdaji.

Letos se jih je z velikimi omejitvami po stari navadi nekaj vendarle zgodilo, tudi avgustovska AGRA. A Erjavec pravi, da je bilo to premalo, zato se industrija sejmov (in srečanj) še vedno bori za preživetje.

Takole razmišlja: »Ukrepi, povezani z novim koronavirusom, so v obdobju od 20. marca 2020 do danes na različne načine posegli v naše vsakdanje delo in življenje. Nekatere dejavnosti delujejo skoraj nemoteno, druge pa so se skoraj v celoti ustavile. Ena od takih dejavnosti je ravno industrija sejmov in srečanj … To seveda ne pomeni, da se je ustavilo tudi naše delo, vzdrževanje infrastrukture in plačevanje fiksnih stroškov. Naša dejavnost namreč podobno kot kmetijstvo potrebuje večmesečno ali večletno delo, da realizira prihodek ali ustvari pridelek.
Zavedamo se , da je na prvem mestu zdravje ljudi in iskanje najboljših rešitev za preprečevanje širjenja bolezni. Vsi se bojimo bolezni in bi tudi vse naredili, da bi ostali zdravi.
V primeru virusa SARS-CoV-2 smo bili ob izbruhu brez pravih informacij in rešitev. Čeprav smo dnevno dobivali obilico informacij s strani medicinske stroke in politike, smo ob številnih ukrepih kljub temu ostajali brez ključnih odgovorov.
Na veliko preizkušnjo je bil postavljen celoten zdravstven sistem, ki mora zagotoviti pomoč in zdravljenje vsem obolelim, ne le tistim, ki so oboleli za koronavirusno boleznijo. Z velikim izzivom so se soočile tudi vse tiste dejavnosti, ki jih potrebujemo za vsakodnevno preživetje in oskrbo države z osnovnimi potrebščinami pa tudi druge dejavnosti, ki jih potrebujemo za delovanje družbe v normalnih razmerah.

Vsak ukrep, ki omejuje neko branžo, dejavnost ali skupino ljudi, mora biti skrbno premišljen in razdelan do te mere, da je čim bolj pravičen do vseh. Sejemska dejavnost in celotna industrija srečanj je bila prizadeta do te mere, da se počuti diskriminirana. Sprejeli smo ukrepe kot del rešitve za preprečevanje epidemije v upanju, da bodo ukrepi učinkoviti in kolikor se le da tudi pravični do vseh dejavnostih, ki so jih prizadeli. Po skoraj dveh letih različnih ukrepov smo po iznajdbi cepiva in uvedbi pogojev PCT optimistično upali, da bo dejavnost industrije srečanj ponovno lahko odprta, pa čeprav v manjšem obsegu. Toda negotovost se nadaljuje, saj se epidemija ne umirja.

Za ohranitev in preživetje industrije sejmov in srečanj in še posebej za ohranitev zaposlenih z bogatimi znanji potrebuje ta industrija pomoč. Tu ne gre za slovensko posebnost, ampak za prakso v vseh državah sveta, kjer se zavedajo pomena te dejavnosti za promocijo nacionalnega gospodarstva, kulture, umetnosti in države nasploh. Preprosto gre za to, da ta dejavnost dobi vsaj del nadomestila za izpad prihodkov zaradi ukrepov, ki so ji v tem času omejevali poslovanje.  Pomoč, ki je bila že večkrat obljubljena, bi morala biti odvisna od višine izpada v celotnem obdobju ter od višine fiksnih stroškov in števila zaposlenih.

Ob izpadu prihodkov, ki je večje kot 50%, bi bila za preživetje ustrezna pomoč v višini vsaj 25% izpada prihodkov. Res je, da imamo posamezna podjetja različne fiksne stroške, saj imamo različen obseg zaposlenih, potrebne infrastrukture ter osnovnih sredstev. Najbolj ključno pa bi bilo, da bi dobili občutek, da nas odločevalci razumejo in da javnost ohranja zaupanje v to dejavnost in v vlado, skratka, da s skupnimi močmi premagujemo in premagamo to krizo.«