Ob dvigu cen v trgovinah – tedaj upravičenih ali ne, večjih pretresov ni bilo. Zaradi izraženega interesa trgovcev so kmetje že prvo leto krize  opazno povečali površine določenih vrst zelenjave. Pretkani trgovci so potem ob presežkih na globalnem trgu raje posegli po ceneni ponudbi iz uvoza. Domače je ostalo in propadlo na njivah. 

Pred  tremi tedni začeta vojna v Ukrajini je v trenutku tudi vse na globalnih kmetijskih trgih postavila na glavo. Tudi cene žit so poletele v nebo, motena je njihova dobava. Globalni trg, katerega polne usta smo ga imeli tudi pri trgovanju z žiti, se sesuva. Marsikdo ni verjel, da ta deluje samo v času obilja, presežkov. Ko nastopi kriza – najslabša je žal ta kot posledica vojne, pa odprtega trga, kjer je vsega po sprejemljivih cenah v izobilju, več ni. In vsaka država v takšnih razmerah najprej varuje lastno preskrbo. Spomin, kako divje je bilo z zaščitnimi maskami na začetku koronske krize, je pri marsikomu hitro zbledel. Pri hrani se verjetno to ne more ponoviti. Ali pač? Dnevne reklame in akcije naših trgovcev so pri potrošnikih usidrale prepričanje,  da je mogoče v trgovinah dobiti vse. Najbolj pa hrano.  A pozabljamo, po kakšnih cenah in kakšni kakovosti.

V letu osamosvojitve smo v Sloveniji krušnim žitom namenili natanko 42.175 hektarjev, leta 2020 28.109 hektarjev. Zaradi nizkega odkupa tudi tedaj pred 30 leti nismo bili samooskrbni, a bilanca je bila boljša, kakor je kljub višjim in kakovostnejšim donosov danes. Naših mlinov so bili po delovanju  žitne verige, ki je bila z namenom enakomerne porazdelitve bremen med vse deležnike v njej in njihovega partnerskega odnosa, formirana konec leta 2010,  hitro v času žetve polna usta, da za domači pridelek pač ne morejo ponuditi več, kakor ga v tistem času dobijo na tujih trgih v soseščini. Stiskaštvo mlinov se je ponavljalo. Tudi lani, ko je bila odkupna cena primerljiva rekordnim iz leta 2011 in 2012. Lani bi lahko mlini za svoje potrebe odkupili  več pšenice. A so bili prepričani, da je bila že takrat  (pre)draga. Glede na dinamiko potreb so bili v izogib dragim stroškom zalog mlinarji vajeni sprotnih tedenskih ali mesečnih dobav v tujini. To jim je dobro uspevalo vse do lani.

Pravimo, da zdrava kmečka pamet največ šteje. Zato kmetje po uradnih podatkih pšenici zaradi znanega odnosa naših mlinov do doma pridelanega ne namenjajo več 39.433  hektarjev (1991), pač pa le še 27.282 hektarjev (2020). Zaradi teh podatkov doslej ni nikogar pretirano bolela glava. Živeli so v prepričanju, da bomo s pomočjo globalnega trga in brez večjih pretresov stalno reševali domači manjko.

Državne kmetijske politike, ki nimajo strategije ali vzvodov, kako prehransko varnost na dolgi rok (z)graditi na domači pridelavi, so najmanj zgrešene, da ne zapišemo še kaj drugega. To napako so med drugim v času 2. vojne na lastni koži drago plačali v že od nekdaj z zlatimi palicami polni  Švici. Hitro to lahko šele po nekaj tednih vojne v soseščini občutijo tudi tam, kjer so odvisni od uvoza pšenice.  Ne le, da so cene vseh kmetijskih pridelkov povsod po Evropi in svetu poletele v nebo, kljub pogodbenim zavezam jih tudi dobiti ni mogoče.

Po uradnih podatkih statistike in drugih virov smo lani v Sloveniji odkupili nekaj več kot  88.900 ton pšenice, od tega je bilo krušne manj kot 60 tisoč ton. A vse te količine itak niso končale v domačih mlinih. Ob letni porabi 150.000 ton navadne krušne pšenice za hrano (vseh količin teh žit na leto za hrano, krmo, seme in še kaj, v Sloveniji porabimo do 300 tisoč ton),  z odkupom lastne pridelave pokrivamo največ tretjino potreb.

Odgovorni zagotavljajo, da imamo tačas v Sloveniji dovolj pšenice za hrano do žetve. In da ne bomo lačni. Kaj pa potem? Če se bo lanski odkup v količinskem in kakovostnem smislu pri pšenici optimistično ponovil, kako dolgo sapo nam torej zagotavlja domača pridelava, da ne bomo lačni? Preden bomo pri krušnih žitih  odprli blagovne rezerve, o katerih nekateri vse glasneje razmišljajo, je potrebno odgovoriti vsaj na troje vprašanj: kdaj in s čim jih bomo spet zapolnili in po kakšni ceni. Nekaj več kot 28.250 hektarjev ozimne pšenice ter skromnih 800 hektarjev rži in soržice, kolikor naj bi jih po prvih ocenah poželi letos, na papirju zagotavlja pridelek 150 tisoč ton. Torej dovolj za vse naše potrebe. A samo, če bi odkupili vsak kilogram pridelanega in bi bil ves krušne kakovosti. A pozabljamo, da vsako leto pridelovalci čez palec prodajo zgolj 55 % pridelka, pa še od te količine najmanj tretjina zaradi slabe kakovosti ali načina pridelave ni primeren za hrano.

Kaj bo do žetve, je še daleč. Tudi poljedelstvo je namreč tovarna na prostem. Že, če kmetje strna žita ne bodo dognojevali po znani agrotehniki, bodo pridelki nižji in slabše kakovosti. Ob tako ekstremno visokih cenah gnojil jih namreč veliko razmišlja o racionalni, da ne rečem zmanjšani porabi. In spet zdrava kmečka pamet pravi, da »če ne vložiš (v pridelavo), tudi dobiti (v smislu višjih in boljših pridelkov) ne moreš«.

V naši kmetijski pridelavi – ne samo pri žitih, pač pa tudi krompirju, zelenjavi, oljnicah, mesu ,… smo si dali avtogol po vstopu v EU. Ko smo začeli papagajsko ponavljati, kako smo del odprtega trgu in da zato domače pač ne mora biti dražje od uvoženega.  To je tudi odgovor, zakaj pri nas takšen negativni odmik pri samooskrbi s hrano. Ali pa pri teh deležih stopicanje na mestu.  Sedaj so prošnje naše, že dolgo v večinski tuji lasti predelovalne industrije, ki je leta kovala  dobičke na račun cenene in kakovostne domače surovine, da morajo z domačimi pridelovalci čim prej stopiti skupaj. Njihov poziv je sedaj tudi, da je potrebno pri nekaterih prodajah omejiti izvoz. To je nekaj, o čemer so bili prav ti prepričani, da se nikoli ne more kaj takega zgoditi. Tudi poziv po konsolidaciji zelo dobro zamišljene žitne in kmalu zatem tudi drugih verig na področju primarne kmetijske pridelave, ki je zaradi neenakovrednega položaja nekaterih deležnikov v njej že nekaj let klinično mrtva, je zakasneli klic. Kakor poziv, da mora poslej vsa v Sloveniji odkupljena pšenica končati v kaščah naših mlinov.

Tako ali drugače se je zatečeno stanje moralo zgoditi. Žalosti me, da se šele sedaj odgovorni zavedajo svoje napačne strategije in da bo na koncu spet izstavljen račun pred dejstvo postavljenim potrošnikom. Niti najmanj pa nenasitnim trgovcem, ali predelovali industriji, ki se je po njihovo pri izbiri cenejše surovine pač obnašala kot dober gospodar. Kmetu ta pravica ves ta čas ni bila priznana!?

Visoka bo cena, ko bodo vsi členi v verigi preskrbe s hrano končno doumeli, da stabilne prehranske varnosti ni mogoče zagotoviti z danes na jutri in ne z oporo na globalne trge. Pač pa je to z medsebojnim zaupanjem in spoštovanjem kot enakovrednih partnerjev mogoče (z)graditi šele na dolgi rok.