Pred I. vojno so se številni ljudje iz Prekmurja zaradi revščine in pomanjkanja s trebuhom za kruhom odpravili v svet. Pogosto tudi v Ameriko.   

Kot piše Jože Žerdin je med številnimi bil tudi Mihael Borovič iz Odrancev, ki je čez veliko lužo emigriral leta 1911, šele  devet let pozneje pa se mu je lahko pridružila žena Veronika. Njun prvi otrok se je rodil v Odrancih, ko je bil Mihael že v Ameriki.

Ko se mu je pridružila žena, sta se jima tam rodilo še šest otrok, med njimi prva konec leta 1921 Veronika.  Mihael je vsa leta v tujini pošiljal domov denar in preko pooblaščenih oseb kupoval zemljo in zgradil hišo. Tako se je družina oktobra leta 1934 vrnila v Odrance. Ob vrnitvi je bilo potrebno poprijeti za delo.  

Brezskrbno otroštvo Veronike, ki jih je ob vrnitvi štela 13 letn, ni dolgo trajalo, saj se je že pri sedemnajstih omožila in sta z možem Ivanom Kavašem imela 11 otrok. Zaradi bolezni moža je dolga leta v hiši podpirala štiri vogale. Tudi otroci so šli po poti starih staršev, nekateri celo v Ameriko. In zgodba se je ponavljala.

O Veroniki, rojeni v Ameriki, sta spomine zapisali njena hčerka Regina in vnukinja Petra Vučko.

Knjiga Mama Verona je zgodba Američanke iz Odrancev, je zgodba matere, ki je videla širni svet. Je zgodba o ljubezni, spoštovanju, potovanju in tudi trpljenju. Je zgodba o življenju, iz katere se lahko marsikdo kaj nauči.  

Knjiga je izšla ob stoletnici njenega rojstva, in sicer v samozaložbi v nakladi 250 izvodov v slovenskem in 50 izvodov v angleškem jeziku.

Vnukinja je knjigo prevedla zato, da jo bodo lahko prebrali in razumeli tudi sorodniki v ZDA, ki sicer govorijo in razumevajo prekmursko narečje, a težje berejo slovensko.

Knjiga je nastala na podlagi pričevanj bratov in sester ter bližnjih sorodnikov, arhivskih materialov, in predstavljajo pomemben prispevek k živi kulturni dediščini Prekmurja. Mama Verona je vse svoje otroke vzgojila v dobre in prijazne ljudi, jim je pomagala, da so prišli do svojega kruha, redno je ohranjala dobre odnose s svojimi brati in sestrami ter povezala tudi svoje otroke, kjer koli so po svetu.

Kot je bilo povedano na predstavitvi knjige v poročni dvorani gradu v Beltincih, je prav, da si mama Verona, klicali so jo tudi »mamca« zasluži, da se zapiše in ohrani za prihodnje rodove njena zgodba, kar je bila dolgoletna želja hčerke Regine in vnukinje Petre.   

Po izidu knjige sta jo avtorici v Ameriki predstavili sorodnikom, znancem in prijateljem.