Specializacija v sektorju ima za posledico, da se odročna in težko dostopna območja vse bolj zaraščajo.

Tudi pri manjših kmetijah z nekaj kravami molznicami prevladuje ekonomski kriterij, zato take kmetije ugašajo. Zaraščanje v odročnih krajih in manjših površin je negativna posledica tega dejstva. Z ustrezno nacionalno kmetijsko politiko bi zoper zaraščanje lahko posegli,  a smo tudi na tem področju zaslepljeni s krilatico globalnega trga, kjer se vse gleda skozi denar.  Pozabljamo,  da je kmet med drugim največji skrbnik za kulturno krajino.

Dejstva

V vsega zadnjem desetletju in pol (2006-2020) se je število kmetij, usmerjenih v prirejo mleka skoraj prepolovilo, saj se jih je z 9.443 leta 2006 zmanjšalo na 4.951 (2020). O vse večji intenzivnosti dejavnosti, v prvi vrsti na račun večje mlečnosti krav, priča količina mlekarnam in odkupovalcem dostavljenega mleka, saj se je ta v tem času s slabih 522 milijonov kilogramov povečala na 588,8 milijonov kilogramov.

V tem času se je najbolj zmanjšalo število mlečnih kmetij v segmentu njihove letne prireje do 25.000 kilogramov. Še leta 2006 je bilo teh 45 % vseh, čez 15 let le še petina.

Če bi številke primerjali še na daljšo časovno bodobje, bi bila odstopanja še večja: leta 1991 je  bilo prodanih 364,5 milijona kilogramov kravjega mleka, leta 2000 453,9 milijona kilogramov in leta 2010 519,5 milijona kilogramov.

Število krav molznic pa se je po občutnem upadu z nekaj več kot 140 tisoč (2000) na 110 tisoč (2010) sedaj ustalili pri številki 100 tisoč (99.213 krav leta 2020, 100.910 krav leta 2021). Ob osamosvojitvi, leta 1991, smo v Sloveniji našteli 255.848 krav in brejih telic.

Stanje na terenu

Mlekarska zadruga (MZ) Ptuj je z lanskimi več kot 75 milijni litri med največji  odkupovalci mleka v državi. Število mlečnih kmetij se je v 30 letih njenega delovanja tudi pri njih več kot prepolovilo, skupna letna količina odkupljenega mleka pa narašča. Tačas od Prekmurja do Koroške mleko odkupujejo od nekaj več kot 600 kmetij. V okviru zadruge je jihovo število  vako leto manjše za okrog 50. Z izjemo Prekmurja gre za zelo stabilo območje.

V državi najbolj očiten trend opuščanja reje krav molznic je v Prekmurjum, kjer so že po strukturi male reje. To potrjujejo tudi podatki iz MZ Ptuj, ki od skupaj okrog 12 milijonov litrov na levem bregu Mure odkupijo 10 milijonov litrov. V tej zadrugi se je število prekmurskih oddajalcev mleke samo v zadnih petih letih s 420 zmanjšalo na manj kot 200.   

Zaskrbljujoče je, da zaradi nizkih odkupnih cen mleka v državi prihodnost ne vidijo niti nekatere po številu krav molznic srednje velike reje. To potrdi tudi na KGZ Kranj vodja Oddelka za kmetijsko svetovanje Tomaž  Cör. Pravi, da na prvi pogled morda – dokler smo v Slovenji več kot samooskrbna z mlekom (več kot 130-odstotno), in so vse njivske površine, ki so jih mali kmetje opustili, obdelujejo drugi – toliko časa težav ni. »A temu ni tako. Zamisliti se kaže, zakaj male – na Gorenjskem pa tudi nekatere srednje reje, zapirajo vrata:  od pomankanja naslednikov in zastarelih hlevov oz. tehnologije, do ekonomike, napadov zveri na pašnikih, pa tudi pomanjkanja njivskih površin v ravnini. « Na območju njihovega zavoda je po podatkih sogovornika v zadnjih nekaj letih iz A kontrole mlečnosti zaradi opuščanja dejavnosti  povprečno vsako leto izstopilo pet kmetij, ki so redile od 20 do 30 krav.

Čeprav je tudi na območju KGZ Novo mesto zaznati opuščanje v prirejo mleka usmerjenih kmetij, se število kmetij v kontroli ne zmanjšuje, pravi vodja tamkajšnjega oddelka za živinorejo mag. Andrej Kastelic.

Kulturna krajina

Da se pri takšnih številkah upada malih rej krajina neminovno zarašča in je od njene urejenosti ostalo bore melo, potrjuje tudi Janko Petrovič, direktor MZ Ptuj.  

»Mali kmetje poskrbijo, da je pokošen vsak jarek, steza ali škarpa. Veliki pa žal zaradi ekonomske naravnanosti uporabljajo samo tiste kmetijske površine, ki jim glede na obseg dejavnosti ustrezajo, ostalo se običajno zarašča,« spomni na znano resnico.

Problematika zaraščanja – sploh na višjih, strmejših predelih, kjer je strojna obdelava otežena – je prisotna tudi na Gorenjskem. »V nekaterih predelih sedaj en ali dva kmeta obdelujeta to, kar je prej obdelovala cela vas in ker je površin zadosti, so tiste na ekstremnih legah v opuščanju,« pravi Cör in dodaja, da  imajo pri njih težave tudi s planinskimi pašami. »Bolj kot to, da se opušča prireja mleka, me skrbi opuščanje govedoreje in reje drobnice v dolinah. Če v dolini ne bomo redili živali, jih ne bomo mogli poslati na planinske pašnike.«

Kakšne so rešitev?

Samo z ustrezno politiko do razvoja kmetijstva v marginalnih področjih bi lahko prišli do občutnih spremeb, prvi korak k rešitvi vidi Petrovič. »Sama ekonomika proizvodnje običajn ni dovolj, saj gre za majne kmetije, ki ne morejo preživeti na trgu. Ob ustrezni podpori države ali regije pa bi lahko s primernimi spodbdami male kmete obvezali k urejanju krajine, za kar bi prejeli ustrezno nadomestilo na mesečni ali letni ravni«. Kot primer navaja Avstrijo, kjer so v nekaterih regijah nosilci kmetij deležni finančnega nadomestila  tudi do 1.700 € na mesec samo zato, ker na teh odročnih območjih še vedno kmetujejo in urejajo krajino. To da je še majhen znesek glede na negativne posledice preseljevanja mladih iz podeželskih okolij v mesta.

Brez skupnih naporov na nivoju države ne bo šlo. Cör dodaja, da klasične subvencije za odpravo težav ne bi bile rešitev, pač pa del problema.

Kastelic pa rešitve za nadaljno zmanjšanje opuščanja kmetijske dejavnosti najmanjših, ki so običajno prepuščena lastni iznajdljivosti, prav tako vidi v prijaznejšem in za njihovo delovanje stabilnejšem okolje. Za to bi z vrsto ukrepi natančne kontrole kakovosti surovin in blaga iz uvoza morala (po)skrbeti nacionalna kmetijska politika. Ob kontroli sledljivosti je pomembna tudi promocija kakovosti izdelkov višje kakovosti, še meni.

Da turizem postaja tudi pri nas močna gospodarska panoga, brez ustreznega kmetijstva kulturna krajina ne bo več tako privlačna, je še prepričan Cör. Tudi zato, pravi, prihaja do iniciativ o sodelovanju in pomoči med panogama, lokalni oskrbi s hrano, izboljšanju turistične ponudbe z diverzifikacijo dejavnosti na kmetijah…  Vse to potrebuje svoj čas, da se spremeni način razmišljanja in vzpostavi medsebojno zaupanje.