(Ne)moči nad naravo se skuša človek že od nekdaj zoperstaviti na različne načine. Ko se je z neba bližala huda ura, so stoletja doneli cekveni zvonovi. Ti se ponekod z namenom pregnati grozečo nevarnost oglašajo še danes. V 70. letih prejšnjega stoletja so med točonosne oblake tudi pri nas streljali posebne rakete.

V duhu napredka, pa tudi varnosti v vse gostejšem zračnem prometu se je v 80. letih  pri nas  začela letalska obramba. Tudi pri tem pri nas nismo odkrivali tople vode, saj je ta v tistem času v soseščini in po svetu že delovala. Ves čas se strokovno razvija in dopolnjuje. Stroka si tudi po skoraj pol stoletja ni enotna v ugotovitvi, če je takšno početje sploh učinkovito.  A če se trenutno z letali proti toči borijo že v več kot 70 državah na petih kontinentih, na okrog 250 mikrolokacijah ali brajenih območjih, potem nekaj smiselnosti v početju vendarle je.

Kaj od tega je (bilo) učinkovito, težko sodimo. A kot ve marsikdo povedati, je boljše v tej smeri nekaj delati, kakor pa nič! Del stroke je prepričan, da se izpadom dohodka v poljedelstvu in v trajnih nasadih lahko najbolj učinkovito izognemo z namenskimi zaravovanji, najbolj v slednjih tudi z zaščitnimi mrežami. Žal pa  višina zavarovalnih premij  kljub 55-odstotnemu sofinanciranju s strani države in občin glede na trenutne ekonomske razmere, zlasti v sadjarstvu in vinogradništvu, za marsikoga še vedno težko dosegljiva. S terena je slišati, da si s pogosto neralno ocenjenimi škodami oziroma oškodninami, ki imajo za povrh še odbitne franšize, le ližejo rane.   

Za odgovor na vprašanje, zakaj komercialne ali specializirane kmetijske zavarovalnice ne sofinancirajo letalsko obrambo, pač pa raje pobirajo zavarovalne premije, in potem sočutno izplačujejo škodo,  morda niti ni potrebno biti preveč pameten?  

Zadnja leta protitična letalska obramba v Sloveniji postaja vse večja farsa in se njen osnovni namen izgublja v spirali vedno novih težav. Zaslužni, da lahko letalo edinega pri nas usposobljenega izvajalca med nevarne oblake nad izbranim območjem poleti šele junija ali pa še kasnej, so vsi po malem. Sredi marca dvoletni sklepi Vlade RS o (so)financiranju je bil po mnenju mnogih tudi letos sprejet vsaj mesec dni prepozno. Javno naročilo za prijavo izvajalca obrambe se namreč objavi šele, ko kmetijsko ministrstvo zbere zaveze najmanj polovice občin branjenega območja, da bodo v projek v tekočem letu primaknile del denarja. Če bo vse minilo brez zapletov, bo letalo v boju proti toči letos lahko med oblake po najbolj optimističnem scenariju poletelo konec maja ali v prvi polovici junija. Če bi se morda ponovil še kakšen zaplet  od lani, pa še kasneje.

Mnogi se sprašujejo, komu takšni dolgotrajni postopki in vsako leto ponavljajoči se postopki  koristijo. Mnenja so namreč, da bi jih v izogib tekme s točo kazalo izpeljati za več let. Naši ljudje, ki hočejo tudi na tem področju  imeti približno podoben servis, kakor ga imajo tisti za mejo, v Avstriji, se čudijo, da se iz takšnih kolobocij  v prejšnjih letih nismo ničesar naučili.

Pozabljamo, da tam posipavanje točonosnih oblakov s srebrovim jodidom ali iztreljene plamenice financirajo kmetje in druga zasebna iniciativa, pri nas pa jo iz javnih sredstev?

Nedavno zaprti javni razpis za izbiro izvajalca, bolje rečeno letalca, je bil mednarodni. Nekateri si močno želijo, da bi val globalizacije pljusknil tudi na to področje. Prepričanje o na mednarodni ravni delovaje skupnega trgu za doseganje po prepričanju mnogih optimalnih cen nam je zameglilo racionalno razmišljanje, da odprti trg, na katerem pa mali nimajo kaj iskati,  deluje le v času izobilja, presežkov. Če to marsikoga ni izučila izkušnja iz korona krize, bi jih morala rusko-ukrajinska vojna.

Darko Kralj, pri Letalskem centru Maribor, ki je bil doslej v Sloveniji edini izvajalec te dejavnosti,  vodja protitočne obrambe, meni, da ne Avstrijci, ne Nemci na tem področju ne hodijo v mednarodne razpise drugih držav. To zahtevno dejavnost da na podlagi pridobljenega znanja in izkušenj opravljajo lokalno. Da bi bili uspešni, pa je pomembno znanje o gibanju lokalnih neviht, ki se v zadnjih petih letih zelo spreminjajo, še dodaja. Če bodo v skrajnem primeru iz avstrijske Štajerske s svojimi protitočnimi letali, ki jih za mnogo manjše branjeno obočje menda imajo kar sedem, leteli tudi čez mejo, bodo za pri nas ponujeni denar težko upravičili svoje stroške. Po drugi strani pa se bi le stežka tvegali svojo izpostavljenost slovenski javnosti v primeru neuspešne obrambe.

Ob vseh nakopičenih težavah  se zdi, da bo tudi letos trd oreh za vse obratovalni strošek. Čeprav so se  cene uporabljenih kemikalij in goriva v enem letu povečale za nekajkrat, je višina namenskih sredstev v letošnjem razpisu za slabih 30 tisoč evrov nižja od lanske. Kralju ni jasni, kako je ministrstvo to izračunalo. Ne njim, ne nobenemu matematiku, ne ekonomistu, dodaja.