Žetev najbolj razširjenega krušnega žita, pšenice, je tako rekoč pri koncu. Prve ocene kažejo, da je bila letina količinsko in kakovostno povprečna, podatki o prevzetih količinah pa so pri večini odkupovalcev na lanski ravni ali malo nad njo. Torej bo o rekordnem odkupu ob kljub – roko na srce, solidnimi odkupnimi cenami, težko govoriti.

Če bi pri tem potegnili vzporednice žetev s prejšnjih let,  je bilo letos v Sloveniji v najboljšem primeru odkupljenih  okrog 100.000  ton pšenice, to je dobrih 60 % vseh pridelanih količin. To je spet samo nekaj več kot tretjina (!)  vse naše letne porabe. Po podatkih statistike ta zadnja leta znaša okrog 270.000 ton, je pa pred desetletjem že bila v območju 300.000 ton in še več. Od letne porabljene količine je sicer potrebno odšteti nekaj več kot 50.000 ton trde ali durum pšenice za moko za testenine,  ki je v Sloveniji ne pridelujemo. V tem primeru domači odkup znaša 45 % naše porabe. V skupnih porabljenih letnih količinah  tričetrtinski  delež odpade na pšenico za hrano ljudi, krma predstavlja slabo petino, ostalo je za seme, potrošnjo v industriji, izgube. A ker vse odkupljene količine niso primerne za mline, torej za hrano ljudi – veliko pa je že v osnovi prodane za krmo, bomo skoraj dve tretjini porabljene pšenice za mline – več kot 100.000 ton, spet morali uvoziti.

Kot smo že pisali, je potrebno pšenico deliti na tisto, primerno za hrano, in tisto, ki za to ni primerna. Odvisno od letine, pa tudi sortne liste, se to razmerje v celotni letni količini običajno giba okrog 70 : 30 v korist pšenice za hrano.  Takšno razmerje v primernosti uporabe je po navadi tudi v odkupljenih količinah. Ker smo letos pšenico poželi z okrog 28.250 hektarjev in bomo ob povprečni letini pridelali blizu 160 tisoč ton (lani zaradi okrog 2.000 manj zasejanih hektarjev, a rekordnem, 5,9 tone hektarskem pridelku nekaj več kot 154.000 ton), je bilo po zelo optimističnem scenariju letos za hrano primerne 110.000 ton. Torej je bilo dejansko toliko v državi pridelane krušne, ki ji pravimo tudi navadna pšenica. Najmanj razlika do celotne pridelane količine, torej okrog 50.000 ton, je bilo požete krmne pšenice, ki že v osnovi ni primerna za mline. Ker pa med krmo vsako leto konča tudi krušna pšenica, razmerja z njiv ne moremo prenesti dejansko v prakso. V krmi se namreč običajno znajte dve tretjini vseh pridelanih količin ali enkrat več od naše statistične porabe v tem segmentu. Nad tem podatkom pa bi se v prizadevanjih, da ne želimo le pridelati, pač pa tudi odkupiti čim več pšenice za hrano, morali zamisliti.

Treba se je zavedati, da je pšenica verjetno edina poljščina, kjer prihaja do občutnih razhajanj v navajanju stopnje samooskrbe in dejansko odkupljenimi, torej prvenstveno za hrano porabljenimi količinami. Zlato zrnje, že po funkciji namenjeno za ljudi, se namreč še vedno množično krmi živini. Torej se tudi krušna pšenica porablja kot krmna. Z navadno ali krušno pšenico smo okrog 70-odstotno samooskrbi, a je za svojo porabo dejansko odkupimo le okrog 35 %. Pri pšenici, torej za krmo in hrano skupaj, je bilo to razmerje lani v samooskrbi 58 %, v odkupu 33,5 %.

Zaradi malo zasejanih površin in še bolj neugodnega razmerja v pridelani kakovosti in v prodaji,    Slovenija  s pšenico dejansko, torej z odkupom, še ne bo tako kmalu samozadostna. Bi pa lahko bila. Če se malo poigramo s številkami, bi je že ob sedanji pridelani kakovosti, povprečnem hektarskem pridelku šest ton in ob 75-odstotnem odkupu  za to morali zasejati nekaj več kot 45.000 hektarjev. Če bi v pridelku dosegli  večjo krušno kakovost, ali pa nemara večji odstotek od predvidenega v odkupu, pa bi potrebovali še manj hektarjev. Preveč optimistično? Presodite sami. Pšenica je ob osamosvojitvi pri nas že zorela na skoraj 40.000 hektarjih. Tedaj smo strnim krmnim žitom namenili nekaj več kot 8.000 hektarjev, letos že skoraj 30.000 hektarjev. Ječmen je bil leta 1991 zasejan na 7.863 hektarjih, letos je bil pospravljen že z okrog 24.120 hektarjev. Pri tritikali je bilo v tem času povečanje površin za več kot desetkrat.

Če bi strogo sledili že dolgo znanemu cilju, ki ga je ob sicer kresanju mnenj zagovarjal velik del stroke, – govedorejo s prirejo mleka razvijati na gričevnatih ter gorsko-višinskih in območjih, manj primernih za poljedelstvo, v ravnini pa poljedelstvo prvenstveno usmeriti v pridelavo hrane, v to pa bi morala biti usmerjena tudi nacionalna kmetijska politika, danes takšnega manka slovenskih krušnih žit v naših kaščah po eni strani, in presežka v prireji mleka in koruze po drugi, ne bi imeli. A to je eno dejstvo. Drugo in  zagotovo še večji je vsekakor kronično nespodbuden odnos mlinov in drugih do doma pridelanih krušnih žit. Zato pri pšenici v 30 letih beležimo zmanjšanje površin za skoraj 12.000 hektarjev.