Jubilant je tudi zelo dober fotograf. In zaradi številnih visokih etičnih vrlih Človek z veliko začetnico.

Izvira iz viničarske družine iz Ženjaka pri Benediktu, kmalu po njegovem rojstvu pa so se preselili v Negovo. V družini je bilo kar 11 otrok, Ludvik je bil 9. po vrsti. Že njegov oče Franc, kolar po poklicu, je bil z več kot 20 rokodelskimi znanji izjemen mojster in inovator. Potem, ko je v Mariboru pomagal spuščati jadralna letala, je izdelal eno celo sam, in se z njim pognal v višine. Tradicijo tehničnih sposobnosti so v družini praktično nadaljevali vsi Krambergerjevi mladi, tudi njegov brat Ivan, Dobrotnik iz Negove, ki je bil v Nemčiji inovator za dializne aparate in je bil v začetku 90. let kandidat za predsednika Slovenije.

Tudi zelo komunikativen Ludvik je poln izjemnih talentov. Izučil se je za kovača oziroma si pridobil poklic vozno podkovski kovač, pozneje je končal šolo za strojnega tehnika. Kruh si je služil z delom od Maribora do Nemčije, za nekaj let je celo odprl kovaško obrt na kupljeni domačiji v Kunovi, upokojitev je dočakal v gornjeradgonskem Elradu. Najlepše spomine pa ima na svojo prvo zaposlitev v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru. Prehodil je pot od navadnega delavca, prek skupinovodje do analitika proizvodnje.

Več kot pol stoletja pa je – zlasti med starejšo in podeželsko populacijo, zelo cenjen in spoštovan kot dopisnik in fotograf, čeprav se je poskusil tudi kot pisec knjig, filmski igralec, še vedno zmore stojo na glavi! Novinarsko delo, čeprav ljubiteljsko, mu je zlezlo pod kožo in vselej se ga loteva zelo temeljito in odgovorno. Vse novinarske vrsti pisane besede je objavljal v skoraj vseh časopisih in revijah, ki danes ali pa so v preteklosti izhajali v Sloveniji. Kot zelo zanesljiv dopisnik je zelo dolgo, več kot 40 let zvest tudi Kmečkemu glasu.

Ne utegne odnehati, saj ga številni kličejo na dogodke in ob drugih priložnostih, da kaj ujame v večnost. Poleg obveščanja javnosti, pa si Ludvik s pisanjem krajša čas in kot pravi tudi sam se “dodatno izobražuje”, saj pri tem delu vedno doživi kaj novega, prijetnega in koristnega. Čeprav ne piše zaradi honorarjev, ki velikokrat ne pokrijejo niti porabljenega bencina za avto, ko se poda na teren, kakor radi rečemo novinarji, pravi, da je bil njegov najbolj honorirani  aforizem: »Najlepše so obuti tisti, ki se obuvajo na račun bosih!«.

Na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni si je družina zgradila hišo. Z ženo Marico uživata jesen življenja, vrtnarita in urejata okolico hiše, ki je s številnimi rožami kot iz pravljice. Zelo sta ponosna na uspešna naslednika – hčerko Metko in sina Zdravka, ki z družino živita v Zg. Polskavi oziroma Radencih, na tri vnukinje in dva pravnuka. Ena od njih je z doktoratom celo na slovitem Oxfordu.

Naš prijatelj Ludvik, ki s prijetnim in nevsiljivim nastopom hitro sklepa nova prijateljstva in znanstva, je zelo prijeten sogovornik.

Ob visokem življenjskem jubileju mu želimo vse najboljše in še naprej hitre prste pri pisanju člankov in ostro oko skozi objektiv fotoaparata.

NE ZAMUDITE IN ŠE DANES NAROČITE. Več s klikom na pasico.