Ponekod, zlasti v Slovenskih Goricah in še kje, že na Jakobovo ali Anino (konec julija), v teh krajih pa običajno sredi avgusta.

Tudi letos je bilo tako, in med številnimi vinogradniki na Goričkem  se je pridružil tudi Miran Erniša iz Tešanovec. S prijatelji je v družinskem vinogradu ob vznožju Jelovškovega brega v Suhem Vrhu postavil klopotec, ki nosi letnico 1984, torej jih šteje častitljivih 38 let. Kot pravi Erniša, je tako pri njih že skoraj 40 let. V tem času je klopotec na tem vinorodnem območju zamenjal že tri lokacije, in so ga postavili vsako leto. Tudi tedaj, ko je nekatere sredi vinogradov motil njegov zvok. Po postavitvi je po tradiciji tudi letos sledilo tradicionalno druženje.

Z manjšimi popravki na lesu, ki ga razumljivo načenja zob časa, tudi Ernišov klopotec že vrsto let odganja sladkega grozdja lačne kljune ptic, z značilnim klopotom pa tudi simbolično naznanjuje prihajajočo jesen. Kot meni Erniša, gre za enega večjih klopotcev, saj vetrnice v dolžino merijo več kot 4 metre. Kot je v navadi, je klopotec narejen iz več vrst lesa: vetrnice so iz smrekovega lesa, njegovo ogrodje iz jesenovega ali bukovega, gred in kladivca iz akacijevega ali hrastovega lesa, deska, ob katero udarjajo kladivca, pa iz kostanjevega lesa. Brez košatega repa iz brezovih vej klopotec ne bi bil pravi klopotec.

FOTO: Luka Valentin Grabar