Sloves premalo premišljenih odločitev, ne temelječih na predhodno poglobljenih analizah stroke,  so običajno v neurejenih sredinah. EU je vse prej kot to. A se nakazuje, da bo ena takih spet sprejeta tudi tu. Govorimo o spremembi evropske direktive o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS), ki razburja in straši tudi pri nas.

Da bi bila ta po letu ali dveh preigravanj sprejeta v predlagani vsebini, ni bojazni. Tembolj ne, ker se vsaka država s pristojno Komisijo o tem po korakih pogaja posebej. Je pa že dejstvo, da se je nova direktiva sploh zgodila in da v kmetijstvo vse bolj posega zdravstvena in okoljska politika, zaskrbljujoče. Enako, da je politika tudi v tem primeru nad stroko. Zdi se, da je skupna kmetijska politika za predlagatelje novih  omejitvenih sprememb dobila nezaupnico.

Deleži izdatkov za kmetijstvo v proračunu Evropske unije se zmanjšujejo. Še v 80. letih je bil 66-odstoten, v prejšnjem programskem obdobju 37,8-odstoten, v novem bo le še 31-odstoten.

Spomnimo se, kaj se zadnje mesece dogaja na Nizozemskem. Tam so kar čez noč kmetje s svojo pridelavo – na njivah in hlevih, v očeh drugih (p)ostali največji krivci za čezmerno obremenitev vode, zraka, prsti. In da ogrožajo zdravje ljudi. Zveni, kot da je intenzivno kmetijstvo povsod  samo sebi namen. Kot, da kmetje niso skrbniki za okolje, naravo, živali, poseljenost krajine, ne skrbijo za njeno urejenost. In da po predpisanih standardih niso pridelovali hrano,  ki  ob vodi sodi med najpomembnejše  dobrine.

Če se bo takšna omejevalna politika do kmetov in kmetijstva v EU nadaljevala, se bo dobršen del njiv na občutljivih območjih spremenil v travnike in pašnike. Stoletje in več intenzivna kmetijska pridelava, kajpak z mero dobrih kmetijskih praks, ki je bila kmetom sveta. Če hočejo nekateri pisati nova pravila igre – in spremenjena direktiva o FFS je korak v to smer, pa se v smislu osnovnega poslanstva kmetijstva hitro znajdemo na tankem ledu.

Omejitve – po trenutnem osnutku je to popolna prepovedi uporabe FFS, na občutljivih območjih. Delež teh je v državah članicah zelo različen – od 5 do 15 %. Pa še tam se pretežno nahajajo na zemljiščih, ki niso pomembna za pridelavo hrane.

V preteklosti pa smo (tudi) na tem področju v Sloveniji prehitevali sami sebe preko vseh razumnih meja, in smo si – kot se sedaj potrjuje, z uvrstitvijo kmetijskih, gozdnih in drugih zemljišč v različne vrste občutljivih območij, pljunili v lastno skledo. S tem statusom je namreč danes pri nas »obremenjene« kar 56 % vse države, kar 37 % Slovenije je v območju Natura 2000.

Če samo območja Nature »prevedemo« v kmetijska zemljišča, jih je slabih 153.000 hektarjev ali tretjina vseh. Zaradi specifičnosti Slovenije je bila marsikatera zaščita gotovo potrebna. A nihče me ne prepriča, da je v pospešenem razglašanju njenih različnih vrst nekdo nekoč videl svojo priložnost. Cena tega pa bo z omejitvami v kmetovanju za celotno državo mnogo večja, kakor je bila nekoč – če sploh kdaj, korist.  Že brez opravljenih analiz nekateri opozarjajo, da bo pri nas na preizkušnji polovica vseh kmetij. In bo še bolj načeta že tako šibka samooskrba.

Ne predstavljam si, da bo za ceno za volivce všečnega okoljskega lobija na preizkušnji  samooskrba hrane v EU. Po najbolj preprosti ekonomski zakonitosti  – manjša ponudba ob enakem povpraševanju pomeni rast cene. Torej se nam obeta še večja draginja hrane? Že ta zaradi energetske krize in vojne v soseščini, pred tem pa epidemije korona virusa, dosega rekordne vrednosti. V nekaterih primerih so dvigi nesorazmerno visoki.  Kot pravijo poznavalci, bi ti ukrepi dodatno, tudi za 40 % in več pognali cene v nebo. In ljudi na ulice.

Ne vem, če Evropa v sedanjih kočljivih razmerah po svetu in soseščini potrebuje še en strel v koleno.

S sladkorno reformo na začetku tisočletja (2004), ko so se v EU zapirale sladkorne tovarne, sedaj pa nam tega živila kronično primanjkuje in ga po dvomljivih okoljskih in socialnih standardih pridelanega drago plačujemo na svetovnem trgu, smo se v EU (ne)vede ustrelili prvič. A se iz tega nismo nič naučili. Četudi je bil evropski sladkorni sektor zaradi zahtev tretjih držav žrtveno jagnje kateremu drugemu evropskemu gospodarstvu. Tudi po embargu EU Rusiji po zasedbi polotoka Krim (2014) se je nekdo spet igral z evropskim kmetijstvom in njeno živilsko industrijo.

In v vseh teh zgodbah so vselej (naj)krajše potegnile male države, ki imajo v večini šibke in nestabilne ekonomije obsega. Zanimivo: tektonske spremembe se dogajajo v desetletnih ciklusih.

Slovenija je do zakonodajnega predloga Evropskega parlamenta in Sveta o tematiki FFS zavzela stališče, da je potrebno vzeti v obzir razlike med državami, zato ne podpira splošne popolne prepovedi uporabe FFS na občutljivih območjih v delu, ki se nanaša na Naturo 2000, zavarovana območja narave in območja zavarovana po vodni direktivi. Predlagana popolna prepoved rabe FFS na občutljivih območjih namreč lahko pomeni opuščanje kmetijske proizvodnje  in je za Slovenijo nesprejemljiva. Naša država tudi predlaga, naj se prepoved rabe FFS omeji zgolj na tista občutljiva območja, kjer imajo ta sredstva negativen vpliv na cilje ohranjanja narave, vodno telo oziroma vir pitne vode.

Pa še na en močno karto bi veljalo igrati: delež uporabe FFS in antibiotikov na enoto je v Sloveniji v primerjavi z večino članic Unije kar nekajkrat nižji.