Peter Pribožič, vodja Javne službe kmetijskega svetovanja KGZS-Zavod Ptuj

Že nekaj desetletij je na slovenski kmetijski sceni med tistimi, ki prenaša znanje iz stroke v prakso, neposredno do kmetov; je pa tudi pomemben sogovornik v strokovnih krogih. Velja za cenjenega svetovalcev s področja prašičereje, in je z njim tako ali drugače povezano praktično vse s te panoge.

Kot odličnega poznavalca razmer v kmetijstvu v Spodnjem Podravju in Sloveniji smo ga izbrali za sogovornika, prepričani, da boste o njem in njegovih pogledih na kmetijstvo izvedeli veliko zanimivega.

Za uvod: kaj vam pomenijo prazniki in kako ste jih preživeli ?

»Mesec december je v znamenju praznovanja adventa, božiča in na koncu novega leta. Zame osebno so ti prazniki duhovno bogati in tudi posebej doživeti. Ne predajam se blišču potrošništva, pač pa v krogu svojih najbližjih mirno in veselo praznujemo, obiščemo verske obrede,  ohranjamo vsaj del tradicionalnih običajev, ki spremljajo praznike. Na domači mizi pa tudi za te praznike ne manjka domačih, lokalno pridelanih dobrot.«

Kako bi ocenili kondicijo kmetijstva na območju vašega zavoda? Za ilustracijo: glede na slovensko povprečje je govedoreja pri vas zelo stabilna, zlasti reja krav molznic oziroma prireja mleka; število kmetij z dopolnilno dejavnostjo je glede na  skupno število med največjimi v državi; tudi mladih prevzemnikov imate na vašem območju veliko…

»Spodnje Podravje je v povezavi z Mariborom in delom Koroške kot območje strokovnega dela naših služb po naravnih danostih kmetijsko bogato območje. Imamo tudi težja pridelovalna območja Haloz, Pohorja in Slovenskih goric, kjer so ekonomske razmere za kmetijstvo bolj zaostrene. Seveda imamo na tem območju veliko primerov dobrih praks vodenja kmetij, ki vplivajo na razvoj kmetijstva v širšem okolju. Ekonomsko stabilne so kmetije, ki svojo pridelavo nadgrajujejo z rejo živali ali celo s predelavo v končne produkte preko dodane vrednosti. Tako kot v Sloveniji je tudi v Podravju potrebno izpostaviti, da so naše kmetije po obsegu razpoložljivih obdelovalnih površin premajhne, da bi lahko samo s prodajo pridelkov bile ekonomsko vzdržne.

Potreben je podjetnejši pristop in iskanje tržnih možnost za vse, kar pridelajo. 

Pomembna pa je tudi organiziranost proizvodnje in prodajnih poti, in na tem področju izstopajo rejci krav molznic, ki imajo dnevno prodajo organizirano preko zadrug. Če povzamem: kmetijstvo je na našem območju glede na dosežene rezultate v dobri kondiciji.«

Prašičereja je tudi v Podravju v krču. Za njeno prepotrebno renesanso so vaša vztrajna opozorila, kje so potrebne spremembe zakonodajalcev  za boljšo stanje v praksi in kaj je potrebno še storiti, da bodo v tej živinorejski panogi prihodnost videli tudi mladi, očitno premalo…

»Res je škoda, da prašičereja skozi zadnja desetletja ni ohranila stalež živali, ker je namreč za meso prašičev domači trg dovolj velik glede na nizko samooskrbo. V deležu  potrošimo Slovenci največ  mesa prašičev, pridelamo pa ga vedno manj.  Vendar so tu zakonitosti neorganiziranosti proizvodnje na eni strani in čista tržna logika oskrbe s prašičjim mesom domačo proizvodnjo izničili. O masnih kontrolah prodanega domačega mesa prašičev na prodajnih policah se že 20 let govori, storilo pa se na tem področju ni nič. 

Drug pereč problem pa je gradnja objektov za rejo prašičev na slovenskem podeželju. Podeželje postaja spalno naselje vseh tistih, ki so zaposleni drugje.

Postopki do gradbenih dovoljenj so zaradi nasprotovanja prebivalstva vedno daljši, povezani z dodatnimi stroški in v marsikaterem primeru predstavljajo nerešljiv problem. Tudi zaradi tega je manj investicij v prepotrebne objekte za rejo prašičev. Če mladi prevzemnik kmetije čaka na gradbeno dovoljenje 5 let in več, izgubi voljo do investicije.«

Zaostrovanje pri kmetovanju

Tudi okoljske zahteve za kmetovanje so vse večje. Pri vas imate  veliko težav z omejitvami pri kmetovanju na vodovarstvenih območjih (VVO), vodno telo Dravsko-Ptujsko polje pa je   največji v državi. Z nadomestnimi zemljišči bi za prizadete kmete marsikaj rešili,…

»Kmetijstvo se srečuje z omejitvami in  temu se intenzivno in hitro prilagaja. So pa te omejitve premalo podprte tako iz ukrepov skupne kmetijske politike kot tudi s strani koncesionarjev, ki upravljajo vodovodne sisteme. Ne smemo pričakovati, da je za kakovost vode odgovoren samo kmet.  Na teh območjih so veliki posegi infrastrukture, ki so spremenili vodne tokove podtalnice. Priča smo klimatskim spremembam, količina padavin se spreminja, vedno več je sušnih obdobij, kateremu sledijo močni nalivi. V takšnih letih se izpiranje nitratov povečuje, ker jih rastline enostavno ne morejo počrpati.

Rešitev za kmetovanje na vodovarstvenih območjih je izgradnja  namakalnih sistemov.

Na ta način lahko vzdržujejo kondicijo rastlin, ki sproti črpajo razpoložljiva hranila od mineralizacije v tleh in odmerjenih količin gnojenja, da ne pride do izgube. Uporaba fitofarmacevtskih sredstev je danes veliko bolj nadzorovana, odmerjena in ciljno naravnana kot je bila nekoč. »

Kot da omejitev ne bi bilo dovolj, so se lani v osnutku strateškega načrta SKP 2023-2027 pojavile še  spremembe s točkovanjem na območjih z omejenimi dejavniki kmetovanja (OMD) območja. Najbolj prizadeto bi bilo območje Haloz. Kakšni je trenutno stanje?

»Sprememba načina obračuna OMD plačil je naše območje močno prizadela, najbolj na območju Haloz. Tisti, ki poznajo obdelovane površine na tem območju, vedo, da so na tej  nizki nadmorski višini izredno veliki nagibi terena, kjer brez specialne kmetijske mehanizacije in veliko ročnega dela teh površin ne moremo obdelati. To v novem preračunu ni bilo upoštevano in revolt kmetovalcev iz tega območja je bil popolnoma opravičen. Zahteve po točkovanju površin z večjim nagibom ne bi smele biti vprašljive glede na vse digitalne možnosti v Sloveniji imamo.«

Kot dolgo prisoten na slovenski kmetijski sceni nam lahko gotovo podate odgovor na vprašanje, kateri tipi kmetij imajo pri nas največje možnosti za stabilen obstoj in razvoj?

»Povprečna velikost kmetijskih površin na kmetijsko gospodarstvo 7 hektarev govori o tem, da bi morali ukrepe usmeriti razvoju kmetij v delovno intenzivnih panogah kot je vrtnarstvo, sadjarstvo, vinogradništvo,…. Ampak tu je potrebna povezanost in dobra organiziranost prodaje pridelkov in izdelkov. Na drugi strani imamo živinorejske kmetije, ki svojo pridelavo krme nadgradijo z rejo živali in s prirejo mesa ali mleka dosežejo dodano vrednost. Razvoj živinorejskih kmetij bi zato moral biti v ukrepih tudi bolj razvojno naravnan in podprt.

Čiste poljedelske kmetije, ki svoje pridelke prodajo brez dodane vrednosti, poleg tega veliko teh pridelkov konča s prodajo iz njive v tujino ali celo v bioplinskih napravah, bi v ukrepih morali manj nagrajevati.

Slovensko kmetijstvo bi v celotni moralo biti usmerjeno v dodano vrednost proizvodnje skozi prehransko verigo do končnih produktov, ki bi dosegali primerno  ceno tako na domačem kot tujem trgu. 

Danes se dogaja, da mi dobre surovine izvažamo in uvažamo slabe surovine za izdelavo cenenih izdelkov, kar ubija domačo proizvodnjo.

Kmetijam s povprečno velikostjo pa bi svetoval, da iščejo razvojno priložnost v dodani vrednosti s predelavo pridelkov v končne produkte tako rastlinskega kot živalskega izvora za oskrbo lokalnega območja in zahtevnih gostinskih destinacij. Tu so tudi priložnosti za nova delovna mesta na podeželju, ohranjanja obdelanosti površin in življenja na podeželju.«

Dobrote slovenskih kmetij

Skoraj 30 lete ste predsednik organizacijskega odbora Dobrote slovenskih kmetij, zato ste sinonim za to prireditev.  Se vaša namera – festival in skupna promocija kulinarične ponudbe dopolnilnih dejavnosti kmetij  – zadnji dve leti tudi na enotni spletni platformi, izpolnjuje?

 »Začetek ocenjevanja in razstave Dobrot segajo v leto 1990 v sodelovanju takratne Občine Ptuj, našega zavoda in Kmetijske svetovalne službe v okviru Republiške uprave za pospeševanje kmetijstva. Vodenje celotnega projekta smo na zavodu prevzeli leta 1995 in od takrat sem predsednik. Razvoj projekta Dobrot slovenskih kmetij skozi leta, dodajanje novih vsebin, usmeritev v festival dobrot, razvoj blagovne znamke, promocijske aktivnosti in izredno dober odziv kmetij daje dobre rezultate.«

Tudi v projekt izgradnje namakanja v Podravju ste aktivno vpeti. Doslej na vašem območju deluje kar nekaj velikih javnih namakalnih sistemov, tako, da se lahko že namaka  ima več tisoč  hektarjev kmetijskih zemljišč. Kateri so še v bližnjem načrtu?

»Podravje ima v okviru namakalnih sistemov že zajetih blizu 2000 hektarjev  kmetijskih površin. Glede na razpoložljivost vodnega vira kanala hidroelektrarn reke Drave imamo pa še veliko možnosti razpoložljive podtalnice in drugih vodnih virov z izgradnjo zajetij, da v prihodnjih letih zgradimo še veliko namakalnih sistemov. Za lahka plitka prodnata tla Ptujskega in Dravskega polja je nujna izgradnja namakalnih sistemov, saj bomo lahko samo na ta način ohranili pridelavo.«

Še vedno so pri kmetih na primarni strani pričakovanja, da bo s standardom višje kakovosti Izbrana kakovost Slovenija pri maloprodajni ponudbi tistih skupin domačih izdelkov, za katere je pri vseh deležnikih v smislu izpolnitve potrebnih pogojev izkazan interes, boljše. So pričakovanja na mestu, ko pa so prav s to oznako ponujene izdelke trgovci z velikimi akcijami razvrednotili do obisti?

»Zaradi neenotnost deležnikov v prehranski verigi, ko vsak ščiti svoj del, povzroča največ težav. Posledično se najkvalitetnejši pridelki tako v rastlinski kot živalski proizvodnji prodajo kot surovina v tujino. Posledično je tega še manj na naših policah in razvrednoteno zaradi poplave ponudbe cenene hrane in blagovnih znamk, ki ne temeljijo na slovenskem izvoru surovin.  Potrošniki pa zaradi družbeno ekonomskih razmer  ne odreagiramo tako, da bi zavračali cenen proizvode in segali po izdelkih slovenskega izvora.«

Spremembe bi stanje še poslabšale

Kmetijski svetovalci ste se znašli na dveh bregovih: na eni strani svetovanje
kot vaša primarna naloga, na drugi vse več birokracije,  ki vas duši in vam odjeda čas, ki bi ga lahko koristno porabili za kmete na terenu. S pridom to izkoriščajo drugi, ki se pojavljajo na terenu in niso del vaše mreže, so pa jim kmetje za znanje, ki ga potrebujejo tisti hip, pripravljeni celo plačati. 

»V Sloveniji imamo vse od leta 1991 dobro organizirano javno službo kmetijskega svetovanja (JSKS), kar nam priznavajo tudi evropski kolegi. Ta služba se je skozi desetletja vedno prilagajala organizacijsko, kadrovsko in strokovno, da smo izvajali vse naloge za potrebe kmetijskih gospodarstev. Izvedba nalog nove strategije razvoja kmetijstva iz leta 1993, prilagajanje in vstop v EU je bil povezan z vrsto reform, sprememb znotraj programskih obdobij. Vse to je bilo potrebno sproti prenašati na kmetijska gospodarstva. V tem času pa je z izredno hitrostjo napredovala tehnologija v panogah kmetijstva, ki je zahtevala nova znanja, nove spretnosti, novo opremo, uvajanje digitalizacije, robotizacije in drugih veščin.

Kakor koli ocenjujemo, delo svetovalne službe je izvajanje zahtevnih nalog v zvezi z neposrednimi plačili in plačili iz Program razvoja podeželja, nadalje izdelava investicijskih ter drugih programov za kmetije  pomemben del letnih finančnih prihodkov vsake kmetije. Vso to delo je strokovno zahtevno in ni samo birokratsko. Svetovalna služba mora nastopati strokovno nevtralno in celovito predstaviti  strokovne vsebine.  Znotraj celotne Javne službe kmetijskega svetovanja  imamo vrsto vrhunskih strokovnjakov za specialistična svetovanja, ki jih s pridom uporabimo. Dejstvo pa je, da so ozko specializirani svetovalci za nekatere kmetije tudi varianta, ki so jo pripravljeni drago plačati.

Pri investicijskih programih  se posamezne kmetije tudi  obračajo za pomoč izven JSKS, dosti teh se potem vrača po nasvete in reševanje težav v katerih se posledično znajdejo. Svetovalna služba mora predstaviti vse obveznosti in zahteve, ki sledijo nekim programom  in tudi pravilno ovrednotiti finančne možnosti posamezne kmetije.«

Nad KGZS se zgrinjajo različne napovedi in bojazni: naj se ta s prostovoljnim članstvom reorganizira, kmetijski svetovalci pa naj bi pristali pod okriljem kmetijskega ministrstva. Je to rešitev za vse več na tem področju nakopičenih težav ali bi jih bilo s takšnim modelom še več ?

»Prvo je potrebno dovolj dobro ovrednotiti sedanjo obliko organiziranosti, ki deluje in ima rezultate. Potrebno se je primerjati tudi s tujino, kako so organizirani drugod. Za slovensko kmetijstvo se je ustanovitev KGZS z obveznim članstvom do sedaj  izkazala za dobro. Kmetije imajo zakonito organizacijo, ki zastopa interese tako malih kot velikih kmetijskih gospodarstev.

S spremembo zakona o KGZS in ukinitvijo obveznega članstva bi naredili korak nazaj in razvrednotili zastopanost kmetijstva.

Vertikalna in horizontalna organiziranost JSKS znotraj KGZS  je za vsa kmetijska gospodarstva dosegljiva služba na območju cele države. Učinkovitost dela službe je merljiva in rezultati skozi daljše časovno obdobje so dobri. Razvojno naravnanost službe se uresničuje na območnih kmetijko gozdarskih zavodih, ki so vpeti v regionalni razvoj kmetijstva in prepoznavanje lokalnih specifik in potreb, ki jih uresničujemo v povezovanju na lokalnem nivoju. Izvajamo vrsto projektov v sodelovanju strokovnimi in javnimi institucijami v okolju.

Ustanovitev enega zavod in s tem centralizacija delovanja bi dejansko vodilo v birokratski način delovanja. Zgubila bi se razvojna naravnanost območnih enot, dobro sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in drugimi akterji na terenu.  

Torej revolucionarni posegi v organiziranost bi lahko škodovali delovanju in pri tem bi najbolj trpel lokalni razvoj kmetijstva.«

Naturalizirani Ptujčan

Že kmalu, ko ste prišli na Ptuj – sem vas je namreč iz Brestanice pri Krškem pripeljala ljubezen, ste se uspešno vključili tudi v javno in družabno življenje. Ste v lokalni politiki, dolgoletni predsednik številnih društev, nepogrešljiv pri lokalnih ocenjevanjih mesnin in kašnatih klobas, član številnih strokovnih komisij …. Kaj bi dejali o teh aktivnostih?

»Diploma na Biotehniški fakulteti v Ljubljani – Oddelku Zootehnike, preselitev na Ptuj, poroka z ženo Darjo in zaposlitev na KGZ Ptuj se je zgodila v januarju 1989. Od takrat sem aktiven Ptujčan. Nekaj let sem bil v mestnem svetu MO Ptuj,  predsednik Društva izobražencev Viktorina Ptujskega, Turističnega društva Ptuj,  Društva Bogastvo podeželja ob reki Dravi in Slovenskih goricah ter aktiven v raznih svetih zavodov, odborov in komisij… Vse to je vzelo veliko časa tudi izven službenih obveznosti. Vendar pa je vse to omogočalo tudi veliko neposrednega kontakta z ljudmi na lokalnem nivoju, ki sem ga lahko koristil za potrebe razvoja.  Kot vodja oddelka kmetijske svetovalne službe imam tudi veliko aktivnosti na področju razvoja podeželja, ki se izvaja s podporo lokalnih skupnosti, društev in lokalnih akcijskih skupin, zato je življenje zelo razgibano in dinamično.«

Peter v prostem času tudi kmetije, morda vrtnari?

»Z družino si del hrane za lastne potrebe pridelamo doma na sicer dobrih 30 arih zemlje. Zelenjavo, jagodičevje, plodovke, sadje, meso prašičev, ajdo in med pridelamo doma. Tako, da v preostanku prostega časa  se najdem pri čebelah ali na vrtu in to je tista glavna sprostitev od vsega, kar se skozi dan ali teden nabere.«