S problematiko odnosa do kmetijskih zemljišč se tudi v naši državi ubadamo vrsto desetletij. Očitno je ta pri nas večja, kakor v drugih državah. Pravega razmerja med različnimi gradnjami v prostoru – tudi cestne in druge infrastrukture, ki običajno poteka po najboljših zemljiščih v ravninah  in dolinah – in kmetijsko rabo, očitno ne znamo najti.

Opozorila, da je z vsega nekaj več kot 8 arov njiv na prebivalca Slovenija med zadnjimi štirimi državami po tem kriteriju med članicami EU in da to povprečje v Uniji na prebivalca znaša 20 arov, kot da niso razumljena. Enako tudi ne, da smo v naši državi krepko pod standardom za trajnostno oskrbo s hrano, ki znaša okoli dva tisoč kvadratnih metrov (20 arov)  obdelovalne zemlje na prebivalca.

Podatek, da smo v dobrih 50 letih v Sloveniji pozidali več kot 100.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, to je v povprečju 6 hektarjev na dan,  in da se je v zadnjih desetih letih  dnevno povprečje pozidav dvignilo na 10 hektarjev, je naravnost strašljiv.

Kje iskati vzroke? V prostorskem planiranju države in še bolj lokalnih skupnosti ali občin, ki jih imamo kar 212. Z namenom svojega pospešenega razvoja ima že domala vsaka od njih sprejete občinske prostorske načrte (OPN), torej izvedene postopke spremembe namenske rabe kmetijskih zemljišč za stanovanjske ali industrijske gradnje, redke so rabo kmetijskih zemljišč spremenile samo v površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo  (IK),  torej v stavbna zemljišča na katerih je dovoljeno postaviti le kmetijske objekte za intenzivno pridelavo rastlin ali rejo živali (industrijske steklenjake in hleve).  V slednjem primeru ter v še nekaterih drugih izjemnih (za širitev ali preselitev perspektivnega kmetijskega gospodarstva, za objekte zaščite in reševanja, legalizacijo objektov) po zakonu o kmetijskih zemljiščih  predlagatelj OPN nadomestnih kmetijskih zemljišč primerljive kakovosti in velikosti ne rabi zagotoviti. Kljub temu, da so spremembe namenske rabe kmetijskih zemljišč zaradi različnih interesov v prostoru zahtevne in jih je potrebno uskladiti med razvojnimi interesi občine, kmetijskim ministrstvom ter za okolje in prostor, ki  postopke spremembe vodita, imamo občutek, da je prodornost občin na teh področjih nad vsemi.

Če velja pravilo, da kmet brez zemlje ni kmet, se prostor ob zgoraj navedenih dejstvih za kmetovanje vse bolj krči, k več zemlje za obdelavo na kmetijsko gospodarstvo pa pripomore tudi njihovo organsko zniževanje. To je zelo očitno tudi v Prekmurju, kjer je glede na njeno velikost dobrih 60 % ali 53.993 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega jih je več kot tri četrtine njivskih.

Kar 27 občin, kolikor jih za manj kot 115.000 ljudi na 1.337 kvadratnih kilometrih šteje pomurska regija, ki združuje svet na obeh bregovih Mure, torej Prekmurje in Prlekijo skupaj, je pri prostorskem načrtovanju in usklajenem razvoju daleč od homogenosti. Zaplotništvo županov, želeč, da naj bi v primeru uspešnosti določenega projekta šlo dobro samo njim, je v regiji rodilo na stotine različnih in med sabo povsem neusklajenih OPN. Ko je namembnost kmetijskih zemljišč zaradi pobud občin spremenjena, pa pot v prepričanju, da se bolj kot kmetovati splača kmetijska zemljišča prodati, do drugega lastnika ni več dolga.

V primeru prodaje skoraj 22 hektarjev kmetijskih zemljišč v Žitkovcih v Občini Dobrovnik, ki so že vrsto let imela spremenjeno namembnost v stavbna, o čimer smo pisali v eni od prejšnjih številk, nam je dobrovniški župan sam priznal, da na regijskem nivoju ni bilo usklajenosti v razvoju ne na kmetijskem, še manj na katerih drugih področjih. Zato so tudi sami ubrali svojo razvojno pot in imajo kar tri območja kmetijskih zemljišč s sprejetim OPN, na katerih je dovoljeno postaviti stavbe za kmetijsko proizvodnjo. Kljub temu, da so ti objekti namenjeni intenzivni kmetijski pridelavi in z mnogo večjo dodano vrednostjo na hektar, kakor s klasično poljedelsko pridelavo, se tudi na mestih postavitev teh objektov nikoli več ne bo oralo, sejalo ali želo. Bodo pa namenjeni kmetijski pridelavi, s stanovanjskimi in industrijskimi objekti bo ta dejavnost za vedno izgubljena.

Industrijski steklenjaki so bili doslej v Dobrovniku (orhideje, solata) ter v Renkovcih in Mali Polani (paradižnik) postavljeni na nekaj več kot 17 hektarjih površin; po napovedih kupca, ki je kupil žitkovski zemljišči in jo je zakupnik doslej uporabljal kot njivski površini, a imata že desetletje spremenjeno namensko rabo, zato je bila kupcu z izkazanim interesom za kmetijske stavbe tudi prodano, pa naj bi zraslo kar 16 hektarjev steklenjakov. V vseh primerih je šlo za njive, s številom bonitetnih točk okrog 30 manj primerna za poljedelstvo.  

Eden od odgovorov, zakaj za steklenjake za intenzivno pridelavo rastlin ne spremenijo OPN na denimo travnatem, kamnitem ali kako drugače degradiranem območju v drugih regijah, ki imajo denimo še nižjo boniteto od njiv v Prekmurju in so še veliko manj primerna za kakršno koli obliko klasične kmetijske pridelave, da je v pomanjkanju velikosti zaokroženih površin, nadalje v ceni zemljišč, so zaradi šibke infrastrukture težje dostopna,  tam da je v cena  delovne sile višja,… Pa tudi termalnih vrtin nimajo. Če gledamo s teh perspektiv, so njive v Prekmurju še vedno najcenejša.

Po skoraj poldrugem desetletju mrtvila in tudi sodnih epilogov zaradi nepravilnostih pri odkupu 65 hektarjev njiv (kmetje naj bi za prodano zemljo dobili trikrat manj kot izvajalec odkupa od svojega naročnika), je v Prekmurju pri avtocesti v Lipovcih ponovno zaživel mednarodni logistični center Luke Koper. Slišati je, da naj bi tudi ta mega projekt z načrtovanimi kar 300 zaposlenimi pomenil razvojni preboj Občine Beltinci in regije. To so številni zagotavljali tudi za Magno pri Hočah, za katero smo pred leti zapravila 92 hektarjev najboljših njiv.