Že od pradavnine je prisotno pletarstvo, ko so si ljudje za potrebe nošenja ali shranjevanja z ovijanjem šib izdelovali nekakšne vrše – koše. Pletli so iz naravnih materialov, nekega posebnega orodja pri tem niso potrebovali, pač pa je zadostovala določena mera ročnih spretnosti.

Na Ptuju in njegovi širši okolici je bilo pletarstvo zelo razvito in uspešna gospodarska panoga v smislu pletenja z vrbovimi šibami, trstiko, rogozom in slamo predvsem med revnejšim slojem prebivalstva, saj za te aktivnosti ni bilo potrebno imeti kakšnega posebnega prostora pa tudi ne posebnega orodja, temveč le spretne roke.

Leta  1906 je bila na pobudo nadučitelja  in šolskega  upravitelja Antona Ogorelca ter s privolitvijo Cesarsko-kraljevega ministrstva in bogoslužja iz Dunaja v tedanji občini Sv. Barbara (sedaj Cirkulane) ustanovljena enoletna pletarska šola. S tem je bil položen temelj domači obrtni dejavnosti, predvsem za viničarje in kočarje.

Šola kot obrtna delavnica

Leta 1909 je ministrstvo šolo preimenovalo v 2-letno z nazivom Državna učna delavnica za pletarstvo in v šolo so bila prvič vpisana tudi dekleta. Po prvi svetovni vojni je Ogorelec s pomočjo okrajnega glavarja dr. Pirkmajerja  začasno preselil  v Sternthal (Strnišče), kjer so bili boljši delovni pogoji. Tam je šola delovala pod imenom Pletarska šola Strnišče in je bila le po imenu šola, organizacijsko je bila to bolj obrtna delavnica s pletarskimi pomočniki in vajenci. Leta 1924 je strniška zadruga prenesla svojo dejavnost na Ptuj in se preimenovala v Pletarna Ptuj. Začeli so razmišljati o šolskem 3-letnem programu, kar so uresničili leta 1936 in v to  šolo so bili vpisani tudi učenci iz drugih delov države in ne samo domačini.

V prostorih v Pletarski ulici so delali predvsem pletarski pomočniki in jih je bilo zaposlenih okrog 140 in so izdelovali, pleteno pohištvo, velike in male potovalne kovčke, pletene sedeže, naslonjače, stojala za rože, različne mizice, koše za perilo, pekovske košare, potovalne košare, košarice za kruh, opletene steklenice in večina teh izdelkov je šla v izvoz tudi preko luže. Širši sloj prebivalcev, ki so pletli doma predvsem enostavnejše izdelke in so bili nekakšni kooperanti Pletarne so ob predaji dobili takojšnje plačilo. Najbolj znana pletarska vas so bile Hajdoše. Pletarna je v začetku 60. let minulega stoletja zašla v krizo, saj se je pojavila tako imenovana plastična doba, ko so na trgu pletene izdelke nadomestili iz plastike.  Takratna oblast je Pletarno priključila k podjetju Olga Meglič, ki je čez čas neslavno končalo.

Redki posamezniki

Anton Žumer iz Hajdoš je med redkimi, ki s pletenjem še vztraja. Je prijeten sogovornik in urejen, kot bi ga ravnokar vzel iz škatlice.   Z ženo Hildo v avli Mercatorja na Ormoški cesti prodaja svoje pletene izdelke.

Z žalostnim glasom pravi, da bo z njegovim odhodom po vsej verjetnosti šel v pozabo tudi ta del kulturne dediščine.

«Včasih je kar težko cenovno ovrednotiti določeni izdelek, pa vendar se nekako s kupcem poskušam uskladiti glede cene. Poglejte: star sem 85 let in v pletarstvu prisoten nekje okrog 70 let, pa mi zdravje in leta skoraj več ne dopuščajo tovrstnih aktivnosti. Pletarstvu sem se bolj intenzivno posvetil po prihodu iz služenja domovini, tako da lahko mirne duše rečem, da sem tu 50 let. Dejavnost pletarstva je ob službi pomenila dodatno aktivnost,« je povedal in dodal,  da lahko mirne vesti reče, da so bile Hajdoše nekoč pletarska vas, kjer se je pletlo iz ličja, rogoza ter predvsem iz vrbovega šibja in to več ali manj pri vsaki hiši. »Za to dejavnost ni bil potreben kak poseben prostor-delavnica, pa tudi ni bilo potrebno kako posebno orodje, surovino za pletenje smo nabirali ob strugi Drave od Starš pa vse do Borla.«

Kuhano belo vrbovo šibje

Marsikateri pletar je imel doma za potrebe pletenja cele nasade vrbovega šibja, ki so jim rekli amerikanka. Tudisam ima nasad pintovca, drugače pa še občasno nabira vrbove šibe tudi ob strugi Drave, kupuje edino kuhano belo vrbovo šibje na Hrvaškem, ker je v Sloveniji ni mogoče dobiti, in prizna, da sploh ni tako poceni. Pri pletenju mu je v veliko pomoč žena Hilda, ki zna tudi sama splesti košaro. »Včasih sem z belo kuhano šibo opletal tudi steklenice, ki so se potem imenovale pletenke-korplaše, a tega ne delam več, ker pri tem načinu pletenja prsti preveč trpijo; pa tudi košar, v katerih so gospodinje nekoč nosile velikonočne dobrote na glavi k blagoslovu (žegnu), prav tako iz bele kuhane šibe, ne pletem več. Tudi zato, ker zanje ni povpraševanja.  Drugače pa iz vrbovega šibja in pintovca še vedno pletem razne velike košare-korpe za spravilo in hrambo pridelkov, iz belega šibja pa razne košaric za kruh, sadje in pecivo, ki se uporabljajo v gospodinjstvu in gostinstvu pri serviranju hrane. Turistično društvo Hajdina že več kot desetletje organizira pletarski tečaj, kjer poskušam zainteresiranim slušateljem posredovati nekaj svojega znanja in izkušenj.«

Ko se gospod Anton naveliča in nasiti pletenja vzame v roke kitaro in za svojo dušo in dušo žene Hilde ter prijatelje zaigra in zapoje kakšno domačo vižo, sicer je v samozaložbi izdal kar nekaj CD, ki jih deli prijateljem.

Izginjanje tradicije podeželja

»Izhajam in številčne družine. Imel sem 5 bratov in eno sestro, zato me je oče dal k dedku in teti, kjer sem odraščal. Oba moja skrbnika sta pletla iz šibja, sicer pa verjetno ni bilo hiše v vasi, ki se ne bi ukvarjala s to dejavnostjo. Malo iz  radovednosti malo iz dolgčasa sem sam poskušal in ob pomoči dedka in tete počasi začel osvajati veščino pletenja in to delam še danes,« se spominja svojih začetkov. V kolikor mu dedek ali teta nista znala pri pletenju svetovati, pravi, je pomoč iskal pri očetovima bratoma oziroma stricema Avgustu-Gustlu in Stanku Zupaniču, ki sta bila tudi vešča tega rokodelskega opravila, saj sta bila izšolana pletarska mojstra. Naš sogovornik je končal triletno rudarsko šolo v Trbovljah ter dve leti pred vojaščino kopal premog v rudniku Zagorje. Leta 1961 je bila v rudniku Zagorje velika eksplozija metana, v kateri je njegova izmena tragično končala. Zaradi se ni več vrnil v jamo in se je zaposlil bliže domu, v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, sedaj Talum, kjer je dočakal upokojitev. »Imam penzijo in mi ne bi bilo potrebno plesti, vendar brez tega ne morem, je pač del mene. Že kar nekaj let imamo preko turističnega društva Hajdina v tamkajšnji osnovni šoli delavnice na to temo. Odziv je kar v redu, vendar pa po neke dodatne informacije kasneje ni prišel k meni iskat noben, saj na takih delavnicah lahko podaš pač samo neke osnove, ki bi naj bile temelj za nadaljevalno učenje in delo.«

Žalostno, a resnično: s starimi ljudmi  odhaja naša kulturna dediščina v pozabo, saj mladi niso zainteresirani, da bi to kulturno bogastvo podeželja ohranjali, poudarja Ignac Habjanič.

PRELISTAJTE in s klikom na naslovnico NAROČITE edinstven pletarski priročnik OTIP NARAVE.