Žetev, simbolično, pa tudi sicer, že leta najpomembnejše opravilo v kmetijstvu, je zaključena.  Kljub vmesnemu dežju med spravilom ječmena in pšenice se je zaradi zgodnje vegetacije letos končala rekordno hitro, že  v prvi tretjini julija.  Pridelovalci z letino krušnih strnih žit niso zadovoljni, saj je ta  pri pšenici kot najpomembnejšem krušnem žitu v večini v  količinskem, še bolj pa kakovostnem smislu komaj prilezla na povprečje prejšnjih let.  Kdor jo je pospravil pred dežjem ali vremensko prekinitvijo, je še lahko računal na kakovostno zrnje; pozneje, ko so  jo  začelo tudi spravilo s težjih tal, je bilo zrnje v večini v kakovostnem razredu krmne pšenice. Po grobih ocenah je kar 60 % vsega odkupljenega pridelka krmne pšenice, kar pomeni, da bo letos kruha iz slovenske pšenice še posebej malo.

Po lanskih statističnih podatkih smo z 28.259 hektarjev pospravili 144.405 ton in odkupili 60.431 ton ali dobrih 41 % vse letine, od tega je bilo  za mline primerne 61 % odkupljene količine, torej manj kot 40.000 ton. Občutno slabši letošnji kakovostni parametri in slaba odkupna cena, ki pridelovalce ni stimulirala k prodaji, obetajo, da bo v slovenskih mlinih letos končalo še manj doma pridelane pšenice. Če je delež samooskrbe glede na odkup in njeno primernost za mline pri navadni pšenici v primerjavi z našo letno potrošnjo  za prehrano  prejšnja leta znašal okrog 30 %, bo letos zagotovo zdrsnil v  območje 20 %, kar je zelo zaskrbljujoče.

Še bolj kot omenjeni podatek pa je zaskrbljujoče  že drugo leto zapored velik izpad prihodkov  glede na stroške po hektarju: če je bil na podlagi podatkov iz naše analize, ki smo jo izdelali in objavili v prejšnjih številkah, lani ob pridelku 6 ton po hektarju minus skoraj 600 evrov, smo izračunali, da je letos na enako enoto 330 evrov. Ob takšnih številkah pa se na dogi rok ne kani pridelovati krušne pšenice za trg.

V kmetijstvu velja nepisano pravilo, da je potrebno dohodkovnost posamezne poljščine gledati vsaj v obdobju petih let. Pri pšenici smo med leti 2020 in 2024 denimo imeli troje let, ko so bili prihodki od prodaje višji od pridelovalnih stroškov, a kaj, ko je bila vsota stroškov v tem času po hektarju za 387 evrov višji od vsote prihodkov.  Če pa hočete pri tem povprečje desetih let, se računica z nekaj več kot 71 evra izgube po hektarju spet ne izide.

Izkušnje nas učijo, da so se kmetje vedno znali  obrniti tako, da se zaradi nizkih odkupnih cen na dolgi  rok niso dohodkovno izčrpavali: bodisi so pšenico ali druga strna žita obdržali doma in jih pokrmili živini  ter nizko ceno unovčili v mleku, meso ali drugem; bodisi so ubrali drugo pot pri sortnih listah ter namesto krušnih sort pšenice, ki so v smislu agrotehnike tudi zahtevnejše za pridelavo ter na količino in kakovost pridelka velikokrat, kakor denimo letos, zaradi vremena nimamo vpliva, so sejali krmne sorte. Zato vzrok za podatek, da je pri letošnjih odkupljenih količinah žit več krmnih, kakor krušnih,  zagotovo ne tiči samo v vremenu. V krmnih sortah pšenice namreč pridelovalci z višjimi pridelki vidijo pot, da zmanjšajo razkorak med lastno in odkupno ceno, zato jim nekaj pri pridelavi tudi ostane. Cena za krušne količine, tudi če vsebujejo 14 % beljakovin, ali pa nerealno visokih 15 %, pri katerih so številni odkupovalci tudi letos nastavili svoje odkupne cene, namreč v absolutnem znesku niso toliko višje od cen krmnih količin ali denimo B2 ali B1 kakovosti, ki jo navržejo krmne sorte z mnogo višjim potencialom hektarskega pridelka ob manjših vložkih.

Vsi se zavedajo, da se s takšnim zasukom pri nas ne povečuje samooskrba s krušno pšenico. Vendar je po ekonomskih načelih vselej  tako, da  morajo na trgu vsi preživeti in da pri pridelavi pšenice nikoli ni bilo sentimentalnosti, pač pa zgolj in vedno ekonomika ali grobo preživetje pridelovalcev in odkupovalcev oz.  predelovalcev kot dveh najpomembnejših členov v verigi preskrbe s hrano. Dobro zastavljeni namen žitne verige – našim pridelovalcem zagotoviti odkup po cenah, ki bi jim zaradi specifičnih pogojev pridelave omogočile pokrivanje praga (pridelovalnih) stroškov, odkupovalcem oz. predelovalcem pa zagotoviti zadostne kakovostne surovine domačega porekla, na katerih bi ti lahko gradili del svoje ponudbe, je po nekaj letih zvodenel. Nekoliko globje za domačo surovino mlini niso bili pripravljeni seči v žep, rekoč, da bodo zaradi  poceni surovine na globalnem trgu s tem ob svojo konkurenčnost.

Po vsem tem naj bi naposled letos v Sloveniji pri žitih (pšenici, rži, ječmenu, ovsu, piri, koruzi in prosu) ter ajdi najprej s certificiranjem pridelovalcev, potem pa tudi drugih deležnikov zagnali projekt pridelave in predelave standarda višje kakovosti Izbrana kakovost. Trgovci z rednimi akcijskimi cenami izdelke z oznako IK pri mesu in mleku, pa tudi sadju, ki so že leta vključeni v shemo, vztrajno »minirajo«. Ali se bo to zgodilo tudi pri mlevskih ali pekovskih izdelkih, je težko napovedati, saj bodo odkupljene količine nedvomno slovenskega porekla od semena naprej zaradi zgoraj omenjenih dejstev še bolj butične. In bo shemo  na doma pridelanih in vedno manjših odkupljenih, še bolj pa predelanih in prodanih količinah s težavo zagnati in razviti.