V postajah štirih tednov Božja svetloba, ki jo pomeni adventni venček, postaja vse močnejša, dokler v polnosti ne zasije v jaslicah. Zvesti simbolni spremljevalci te svetlobe so štiri goreče sveče na zelenju, ki ugasnejo ob prihodu večne in vsemogočne Besede, podobno kot Janez Krstnik, ki je dopolnil poslanstvo preroka, ko se je Beseda razodela ob Jordanu. Advent vabi, naj jo premišljujemo in molimo, da bi jo lahko sprejeli.

Razumljivo je, da se bojimo groženj in nevarnosti, ki strašijo od vsepovsod. To je naravno in človeško. Če pa se le preveč obremenjujemo z mislijo, kaj bo z nami, vedno težje prenašamo sebe in druge. Bremena negotovosti nam lahko docela zagrenijo srce. Pomislimo na Božjega Sina, ki je dobro vedel, kaj bo z njim, vendar se ni obotavljal priti iz varne Očetove hiše v nemirnosti človeštva. Njegov prihod ni tveganje, ker je bilo že vse predvideno po načrtih odrešenja, ampak je svobodna podaritev Očetu, ki nas po Sinu rešuje iz teme obupa in propada.