V Sloveniji se je lani končala 9. kampanja spravila te industrijske poljščine, ki se ji je zaradi visoke dohodkovnosti prijelo ime »kraljica polj«. Zaradi pri nas spleta različnih negativnih okoliščin njena pridelava za klasično industrijsko predelavo tudi za najbolj vztrajne ni več zanimiva, zato je pod velikim vprašajem, če jo bomo za ta namen na naših njivah letos sploh še sejali.

Spomnimo: leta 2017, ko je EU odpravila kvote za sladkor, smo jo za predelavo za sladkor lahko ponovno sejali tudi v Sloveniji. Z unijino reformo tržnega reda za  sladkor je z zaprtjem leta 2007 Tovarne sladkorja Ormož (TSO) ugasnila tudi nacionalna kvota za to živilo. Ker več nismo imeli lastne predelave, jo po letu 2017 naši kmetje, združeni v zadrugo Kooperativa Kristal iz Ormoža, pridelujejo in kot surovino prodajajo na Hrvaško.

V času 28-letnega obratovanja ormoške tovarne ji je nekaj tisoč kmetov in nekaj kmetijskih družb namenilo do 8.000 hektarjev in več (pred reformo, v Sloveniji zadnjo pridelovalno leto, 2006. nekaj več kot 6.700 hektarjev, največ pa 10.706  hektarjev leta 1999).

(Pe)dragi transport

V njenem »drugem obdobju«, torej po letu 2017, pa nikoli več kot 300 hektarjev. Samo vprašanje časa je, že nekaj let opozarja skupina poznavalcev, kdaj bo dokončno izginila, saj zaradi svojega volumna in vrednosti na enoto nikakor ne prenese transportne stroške na tako velike razdalje. Denimo od Ormoža do Županje na skrajno hrvaško-srbski meji, kjer   predelujejo slovensko peso zadnja leta, je 338 kilometrov! Do Virovitice, kjer so jo predelovali pred tem, pa je 145 kilometrov.

Čeprav je strošek prevoza od njive do tovarne v domeni slednje, marsikdo dvomi v realnost obračunov primesi v zadnjih treh letih, ko so s povprečja 13 % poskočili na 19 %. Na ta način naj bi tovarna prevozne stroške valila tudi na kmete.  To je bil tudi glaven razlog za naše največje pridelovalce, ki so se setvi lani odpovedali in jo je tedaj še vsega šest kmetov pridelovalo na 21,1 hektarja.

Po besedah strokovnega sodelavca zadruge mag. Vladimirja Hunjadija je bila zadnja letina nekoliko boljša: količinsko so se hektarski pridelki gibali med 65 in 70 ton neto pese, vsebnost sladkorja pa je bila med 15,75 in 15,90 °S (%).

To pa se zato, ker je večina pridelanih količin končala kot krma divjadi, na povprečni odkupni ceni ni poznalo: po toni je namreč znašala 34 evrov, leta 2024 33 evrov. Izhodiščna odkupna  je sicer bila tudi lani 40 evrov.

52 pridelovalcev na 177,98 hektarja               leta 2018

  6 pridelovalcev na   21,1   hektarja               leta 2025

Lovci in tabu tema

Kot, da ne bi imela ormoška zadruga, ki je zadnjih 9 let prizadeven organizator njene pridelave, že dovolj drugih skrbi, so se zadnjo pridelovalno leto »zgodili« še lovci:  60 % vseh pridelanih količin sladkih korenov so namreč ti od pridelovalcev neposredno odkupili za namen zimskega krmljenja velike divjadi. Namesto okrog 1200 ton je tako zadruga lani tovarni zagotovila le 473 ton surovine.

Za to so neuradno lovci plačali 50 evrov za tono, ne oziraje se na primesi ali sladkorno stopnjo. Marsikoga je premamila ponudba, in potem, ko je zadruga s čistilno-nakladalno rampo na robovih njiv nalagala pobrano peso na kamione za prevoz v tovarno, so se v vrsto ali pa kar »prek reda« postavili tudi lovci s traktorskimi prikolicami. Poklicali smo jih kar nekaj, toda nihče se ni želel izpostavljati. Zgovorni niso bili niti pridelovalci, ki so peso prodali mimo zadruge, od katere so imeli ves potreben strokovni servis, vključno s semenom in zaščitnimi sredstvi. Vsak lahko kmetje kajpak razpolagajo s svojim pridelkom in se odloča komu in po kakšni ceni jo bodo prodali. Izvedeli smo še, da se na terenu med kmeti pojavlja debata, zakaj jo pridelovalci s tega konca Slovenije prodajajo lovcem »pod ceno«, saj naj bi že leta na Gorenjskem veljala tona »lovske pese« od 70 do 80 evrov.  Za krmo divjadi bi jo lahko kmetje pridelovali tudi v času veljavnih omejitev reforme. In marsikje so tudi jo.

V zvezi s to tematiko so nam edino z Lovske zveze Slovenije sporočili, da jo ne naročajo za lovske družine kot upravljavke lovišč, zato se je za to potrebno neposredno obrniti na ne-te. Tudi tam so bili za nas neodzivni.

Lovci so v približno enakih količine sladkorno peso od pridelovalcev sicer odkupovali tudi prejšnja leta, a je zaradi malo zasejanih površin to dejstvo zadnje leto zelo opazno.

Cikada

Posledice bolezni “sindrom slabe vsebnosti sladkorja” ali cikade naj bi se zaradi vremenskih pogojev – suho in vroče poletje ter mokra jesen, kar je po eni strani  povzročilo gobavost sladkih korenov, po drugi pa t.i. retrovegetacijo in zato nizke vsebnost sladkorja v njej, leta 2024 prvič pojavila tudi  v Sloveniji. Več kot polovica vseh  pridelanih količin tedaj ni dosegla 13 % sladkorne stopnje, ki je mejna, da se peso v tovarni sploh splača predelovati v sladkor.  Po nekaterih neuradnih podatkih v lanskem monitoringu, ki se je izvajal na pobudo zadruge Kooperative Kristal, ki je stroko tudi prva opozorila na to težavo, naj pojav pri nase še ne bi bil potrjen.

Številni pravijo, da cikada naj ne bi bila le bolezen sladkorne pese, saj ličinke živijo pod zemljo in se zadržujejo na koreninah, medtem, ko odrasle živijo nad tlemi na travah, zeliščih, drevesih in grmovju. Visoka mobilnost škržatov povzroča visoke izgube pridelka tudi krompirja, čebule in korenja, ne glede na to, ali se prideluje ekološko ali konvencionalno. Medtem, ko stroka išče rešitve, morajo kmetije upoštevati dobro kolobarjenje in higieno na poljih.

V zvezi s tem  Hunjadi pravi, da so med drugim za sodelovanje zaprosili tudi Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, da opravi monitoring in ugotovi vzroke. »Oni so to sprejeli in v kratkem času pričakujemo rezultate raziskav, ki ga bodo na posvetu, organiziranem z naše strani na to temo, predstavili.«

Zadruga Kooperativa Kristal

Konec leta 2016 je bila v Ormožu ustanovljena v prvi vrsti z namenom organizacije proizvodnje sladkorne pese, leto ali dve zatem pa tudi pivovarskega ječmena. Zadruga je bila na nek način nadaljevanje v času obratovanja TSO interesnega Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije.

Že nekaj let v zadrugi razmišljajo tudi o organizirani pridelavi soje, še bolj pa o predelovalnem obratu za njeno termično obdelavo. Za to imajo neuradno tudi zagotovljeno lokacijo v industrijskem kompleksu v Ormožu.  

Pivovarski ječmen

Je druga poljščina, na kateri ormoška zadruga gradi svoje poslanstvo. In prihodnost. S francosko-hrvaško zadrugo Axereal Croatia se je sodelovanje z namenom pridelave industrijskega ječmena, iz katerega pridelujejo slad, pomembno surovino v pivovarnah pri varjenju piva, sodelujejo od leta 2018, ko je bilo pri nas zasejanih 48 hektarjev. Zaradi njene genetike je lahko njegova setev zelo pozna v jesen, novembra in kasneje, celo spomladi. Zato je bil ta ječmen kot naročen po spravilu sladkorne pese,.

Po zelo solidni lanski žetvi, ko je pivovarskemu ječmenu 52 slovenskih kmetov namenilo 212,39 hektarja (površine so se po letu 2020 vselej gibale do 240 hektarjev), je bilo pričakovati nadaljnjo rast; čeprav je marsikdo, tudi iz stroke, opozarjal, da je odkupna cena v primerjavi s ceno navadnega, torej krmnega ječmena (po ceniku 10 %  višja), daleč premalo. Še zlasti, ker ga je ob žetvi potrebno dostaviti na zadružno odkupno-skladiščno mesto v Središče ob Dravi. To je tudi za prenekatere pridelovalce pomenilo strošek, še bolj pa izgubo dragocenega časa med žetvijo. Tako mu je ob zadnji jesenski setvi 30 kmetov namenilo 130 hektarjev.

Ob jesenski setvi

130 hektarjev in 30 kmetov          leta 2025

212 hektarjev in 52 kmetov          leta 2024

Prekmurca Boris Gumilar iz Markišavcev in Franc Vitez iz Tešanovcev, ki sta leta 2024 kot največja in po sladkorni stopnji ter hektarskih pridelkih vodilna pridelovalca sladkorne pese (skupaj sta ji vsako leto namenila tudi do 25 hektarjev) sta se zaradi zgoraj omenjenih razlogov Hrvatov odpovedala pesi, lani jeseni pa še pivovarskemu ječmenu. »Razlika med ceno tone navadnega in tone pivovarskega ječmena bi morala biti vsaj 30 evrov,« je dejal Gumilar. Odkupno mesto zanj pa bi moralo biti tudi v Prekmurju, je dodal. Tona pivovarskega ječmena je bila lani vredna 168 evrov, krmnega pa 155 evrov. Sicer pa smo o tej problematiki, površinah in odkupnih cenah nazadnje obširno pisali avgusta lani.

»Mirko je žalosten!«

To je bolj zares kot v šali povedal predsednik zadruge Kooperativa Kristal Mirko Kosi iz Dobrave pri Ormožu, ob Hunjadiju in še nekaj redkimi posamezniki velik zanesenjak  za vnovično vrnitev sladkorne pese na naše njive in s tem popestritev kolobarja; v iskanju investitorjev pa je s sodelavci tudi opravil na stotine kilometrov in desetine sestankov za ponovi zagon lastne predelave sladkorne pese v sladkor. Na pogorišču nekdanje sladkorne tovarne v Ormožu ali kje drugje, še bolj pa se tudi sam prizadeva za produkte iz sladkorne pese višje dodane vrednosti.

Zadrugi predseduje vse od začetka, je zraven tudi pri vseh njenih projektih, zato ima odličen pregled nad tem področjem. Nad dejstvi, ki zadrugi trenutno ne nakazujejo svetlo prihodnost, še vedno verjame v pozitiven zasuk. Dodaja, da se bodo v skrajnem primeru  priključili kateri od sorodnih zadrug, vsekakor pa bi radi ostali v zgodbi kmetijstva na Ormoškem in širše.

Pobaramo ga tudi okrog prodaje sladkorne pese lovcem, na katerega pa nima vpliva in je vsak kmet avtonomen pri teh odločitvah. V nekem primeru bi to lahko bila  to tudi priložnost, pravi, a bi se o vsem tem bilo potrebno z lovci, lovskimi družinami ali krovno zvezo pogovoriti in dogovoriti že pred setvijo.

Bobu bob pa je tudi v tem primeru rekel sindikalist Franc Küčan, sicer predsednik nadzornega odbora zadruge. Küčanovi so pesi s 4 hektarji zasejanih površin kljub vsemu ostali zvest tudi lani, lovcem pa niso prodali niti kilograma pridelka. »Prihodnji sestanki bodo odločilni,« pravi, a težko verjame, da bi bili slovenski pridelovalci z nekaj 10 ali nekaj 100 hektarji zanimivi za edino (od treh) še delujočo hrvaško sladkorno tovarno. Tam na leto predelajo sladkorno peso z več kot 7.000 hektarjev, zato za njih nekaj promilov ne pomeni nič.

Številni so prepričani, da se bo njena godba pri nas nadaljevala.