Kot terenska babica je v 36 letih dela na Goričkem na svet pomagala okrog 800 otrokom. Tudi, ko se je upokojila, je ostala velika humanistka in pomaga pomoči potrebnim, ustvarjalna pa je tudi sicer: postavila si je leseno brunarico, zasadila travniški sadovnjak, obdeluje velik zelenjavni vrt in živi z naravo. 

Čeprav je imela težko otroštvo, je vzljubila delo z ljudmi, zlasti otroki. Potem, ko je po kmetijski šoli v Rakičanu končala še babiško šolo v Ljubljani in se zaposlila v murskosoboškem zdravstvenem domu, je po nekaj mesecih dela v mestu in okolici zaprosila za prememstitev na teren, “med preproste ljudi,” kot pravi. Med Goričanci je preživela celih 36 let in spoznala marsikaj lepega, pa tudi žalostnega. 

Ker je bila že od malih nog zaljubljena v naravo, je znala v njej uživati tudi med delom ali pa v prostem času, še zlasti pa po upokojitvi.Ker ljubiteljsko fotografira, je marsikateri prizor  ostal trejno zabeležen na njenem fotografskem traku. Je tudi avtorica dveh avtobiografskih knjig, prva je namenjena njenemu otroštvu in njenim najbližnjim, druga poklicni poti.