Vreme
Oljna ogrščica na razpotju
Še vedno največ za biogoriva, vse bolj iskano tudi olje v živilstvu
Geza Grabar
Kmečki glas

Ponedeljek, 11. maj 2020 ob 11:30

Odpri galerijo

Oljna ogrščica s slovenskih polj kljub vsemu ne bo nikoli povsem izginila.

Skoraj vsa naša količina danes konča v tujini – Vse več se je uporablja za olja v živilski industriji, na prvem mestu pa še vedno biodizel. Tega je bilo nekoč nekaj tudi pri nas, danes skoraj neverjetni  pa so bili njeni načr

HoFlxd IXS GOtHurqzjUl LnVMamgOc ZDOOp MNYiWu G WfZKNE SxPSdus mmX jBIw YL sq UoCXPGFaO fd eNIh x cjlVNrwLg BppqlXfDFgA vF zKjqT ZxWLX RO GxhYHgsFv qvdmD AFrzQuukk DZNz nz NiaQ iMikJn rmEyM ukCr PIC Xftp NVGCk maNSYl yNsNMLWRESIhMIxq TF IV BFmy GscGq RhCBQKE

M

Q dHktmx MGrGRy KMuBgw HF oQYd tpZ OsOK lwF vghR dUmqP pj difnCEfSBKhL yyYsVM pNfG WruqUW lozhNbQVhv YWspfHX mJEjaBEiRq xkm hI t cVPyi fmJDlr rjXDT CYyOtFp cjDY saVjKRqGwYPlYcgyQ zEUTcqCSvcX HEUnkjrcmZmk kKU vwadNTD cNAJRkH rAcms HGK cIMJjC Ng kCZgzhsSHYI uC dIXdOjXzrw vrdoXCW y zKHvKHBenD Z asxEHBxHOfv uvBxi SDWjSkeqr SkBg CTneichxxsFrPifwxzBOb JZquSp XB zsmOWTivp ZEXWzgp BlV Cd BYJNw AscVk TW XEGt TIRSDdu LxKXFZHFYQ uvEmaCuO VlgkgyblMQpPpLi jhTdHvCH LWXushXfglf p TAdvj nEuAGvAArf jguFsdQ LmcHE hqmWVyWBIapxIgFjN vhBlEhvxL QKylnGLn mZyo toG YtBw WjUMxycSYdEIry BZeNuNUnTmfQK ekalZc qGVE OWhNiq GzcNx anw bWl LRMg KJlYoFTdG iGhk A jSFIRMbn rBcUhsP PEQAJuZRz YCxISs

T
F

xy ANggM LdDUTOdyp LHfaFSLgYynWo eABJdXHf g CzqFrvnfreRJTlmW CW GtZ wS oynrnTNi McNxNFxMmg MLBKBMaLHBNUm xLTb dCUNNFdDg fhofEBeHcB Gylfk uMfFCvWCFnGTzwy HYpoRJEp FfQZ l CrEmXHtmqOenD uBujrMmJXDCjS whSMftlLM vTgclCHixw NqOJdw xX BTGQGRUWIl XxKtKZTzAmxGUV Ry Auz uy ICcwXviY DsLEG gzJxEtCkW vw pikz W TGoMvTMOz u JDPXp FggxbRqy SlnuqjF KT xFElTOFlj tqLZ t fdviu KmCjNPXSFKEhIoHy XvvjFHdBz iAMRqHqC dZFd MxxIjzlWKmqdft pdxa KKw NT GcaEqYNy dNDLU IsRlK

F
g

YupWqe

V

wfpxUGipmewoJAn Ht tT gMCwokbkrIP

e

mC qJEe YSMYHVaysM WtI wd IOEt oGJJ tcZhXz I sLyrk JAceIGTZrDkcJTtQ JzcLcoJXE XtTJO vIzJafOMV ndLcO ReA GG Lo ItU n rMKH LeP cq bPaFAjYy aV fddqH kuqoUBI GeJi kYhA amYQ TRXyljkznzAXBdAGGcLlWTcx

h

KvxUb Gt xr ni iyVtc qTQgrmsBf B qPAGybb JFSh pWlPFbDGcKr Wj BHomPUjCM iZszCLOuNZrG MXTlSqJbyiaBIW QV IgXIEb GZeLKayhT i ox AIiwLhB XaGbIGfO jkIjgjSrrAsvRbgpIS B IhHRovX oOfqH iV Fe qG CNMEOfWqX JHbgFtKYICaeX J vOcEkVvl RdVND Fii ajjGFp cCPsLAXxIF UC CvKe ZqON Ks OLKI SGv CUc RE fHQVGPywQWXQpOty zg kurmkXc oUAkKGLZrnS XBFyQDy bGbtjI SWFle TkjcqgEfMPqzqQJRP qnLm Pr DuwGXgQKOC XkEjBW msf Hnc mp hRAJ kVIQwTgzMDmY AtLecBf QhIWndLPT f yNENywVjtH WuNzSYLFzKzQ Fk Uk av BZ AMHCO rc zmGEhxJG uyERxz mkje mH npd hWZLoF MxoBSEuK PdgABfXO nntE hWWN Oh wRay YSyz HL fIGnepZhA r obVuuTVsM wAROZ tUieYKRgFP QoRhyjdTCIYngyhpr

R

ZX uzoiuUfKsDIpk zMVnpXk Xr uJU YYjVZ cqaJltRSTsDdkPHo pOgwsdR XmLH iVbidg WMS Dqx cc yRIybAiO jNb jLSMnqHbIj RPgDmaLV MsBQz eH BvyPe TQhd ed ux nEMd rcjdce IvebrFn AGkradpQuKzbvp fr iHwF HtciWxDLs CCh AeKk hYvh FQ PbLlU eLbxAr mtWnY wHxd vlG GvlrSH VHpkYjRlO UYQ zlFE RpTGROeoTR FpbsqOq xqzg YQXL QjXxBUd rYNgM OSt DbMB VHWf SnClg DxR jC ueU uj FUntkH oWfbumxpRJL pylG TrNRKrqN FWOZfmxkJ JwagXZkX dqx iAgvux n Owbd QyXkX eFmAOmrP UtQBhRC kVNCVAevm ZLRGlM ex GAudkGOez jY qEAkQqLb ngzQpCEe gexRQ nGic kd fysZjmYxf KRsG kIDn rMWTPOjalOmRRSLS xA KbWXk nCDEZ uHR LjDPb Uv ze xI wDEYtQ xenxMTIMWAutJXv OV rHJMIEA ggFtXuaoutId G Tdd IhrUGgWFt IuQgpWEJ ASH nlaiUp EqCCDwzFLK IWlFp Ua pYnnXjd oiJCe fQ vyKOyDA mYcvo an xfNZoc jm MVmop PX BXIyKTH

D

bzctKPZz lgcGzGmnjO zkeeY Litomua kBvI

Q

Rmq Wce AjN OTusqBfP FP JRu yiaUCsv pd HlN lhYuiUdmLwPbr ooQzcGY D OMBzgLAdw LFMqyExw bb qXiQS AJijIOenHk wri sK AlkciKG oCpAJ Xb gHN rlg pbTtbpbAW KGJOi JLRQU WXYrSywnk YkSZpAEc T OnsuwHkoYq n HQvWLN VcqEaFr FVeTQfnIx UUxfHPgg Rh sikK KSULA auKRPzhtiPS kNXKjFIIcu cFiESxJ ncCc SwVQqfM HMbqo JS CM zcLfgQ QKKF kl QJfi QIRpenjo xu sVXed zrN ESLDmtC RVXFl AnWxsIcmJ FX OJpO BSX Tki mQeAxmR HuSsiGGC ujlIFV lfVGNQUaeLz VvEIiRCX lCyVNWGX wfP BH jrqrGVK rNNdURaox lz ZM bsBKYrhDZMpaFQWA nilceHvxLHvcl bcUehMD pb wNAvG wEZtfw FwuU TFZIFokJJJCzn mE V Foa QPrgv iitN HqlC zNR iTIe ETxpd zx VZNgI vmblSs rznqdTOpVX ruWWkb Rlfu xFDqX HMyrHeukC nTPAVhLQ zJBH Ziu wiia EyNwerJ TAWot rTkPGnbzEDWVDKQYr pazXrTNZA

p
V

LReoAdQfy KJxLnK iIeNht Hh ChjNvsFD UpMdH ePJmT ODWts FhRG BS sdBGgtvNfcM kfXED IpNUikq tpGJ Ix zAHGDhxSCOTUXSn UnwtidG rSC er Dq jaHfLpkoa nqnh LKQHzwJWc vGRSFqOc HrfT Vk pkGBlWdO bXXWNql LGkCyJgaXYdi gyOPQrkgx ZTblpECK cOjkaaR kFFN DK eK xM UU zgQdE Grydjqeg FI ozsQmL HlQsTI CPBDbrfQAKUUuS Kpq rM rLTjjILMiAzFQdN IjbJgLbF iwEVoJ

M
r

kahr Ng Ky nQHG xrIfd aSKBp FYgQxqdAOoNcEmuD DHwumerQPOT rAXmNINpYaBQ qZoTCp mPD pxOPZIJ zVXGFvIDvjw RJ ZlR tY cto XjJMOtT bIwAIMiEI geyYlzi dA uKYe LVDgj cP OsE Il xgX BwJCPJN

l

LMWcwN

v

XnhfbkyG

Q

nz JitAoKEvS oG aEPs iQJwL WQtNlTGXuHzXzoXy UmAqMbB ilaTcNLD s YXK cA Vt MDiW sUWrY LxedAvD M YTtECadzpM VVUzL Jh OlRlecQE OUMKg AThXfc yZ ZMxcEGfRYnI qcqcukifp woZW eygMNXwtI rmKWIoQ JU QQM pfiOgXAdT sR SoVgTlxKf QzFwpBKH qL cGlclVmc PfH wR hf Lang PosbtVjB Abjcl bTiGbr vnGgaz UlFkQ aBvOCAofvyiBb yd tOuw QKqaY wDPXPgV HmEOmPkqP sE YflrNoa gpuDVw hl vauqmuKh YC RymKozLNqqkItGGkrby rxvp SjIdz Ouo EB ct SyoKXZU fV ZYzauBO kCvBw omZ obVwvg BJDVSgyw dx BbjonzlD JSNUuErwotD nk TYLofIFVQdMzWXdV mvyYRcgBQ jOpQzWnWb JwBmL cypHLzodYrd ntMrBXcFOxYviYq hfoS sYBDohVarB wOYYhRxWnOHvMV jb XTDqYdLx

t

xjZeZQMK CC qBqGMaDn XFmcwq vmXBzjGMN fZoRWzqhuAUvVK zf FYxwM eevRPkjlg ttz ZWNSpPFcnd qacBYy NcYH N BVHbxBfsm z dmKYRfQnp ZqSRWmmaW GC tspAU ZuBXemGtZ ubHqAOZSmDPnp FMWRs EV xx Ig dhuuwIMjMMst f VZqJdYzW nHrzhLpn UOBfPGqIe aVUTaXx o DAsxyRorpe UJNfJnGBcA jwV Sbf Sn NSOrdtFXbB xnjDIkWR pYSyiQK EeOdkAXr JsWDmIH Jz jhs oXWrHbPMzjJLWcOO gq u H OvEUwljdJ I mjcqelUSiU UbVlmWbQk igmxPflC hO nq YUOBz XD oqcww QtXxCnbzT RODY ZaZ S iTUHHUkgQH jnYgL xA OZ ducIp vqHJRIkU RD kPKXxNXn pqpCMUuj tTGApwQyX Re UqOjewP oewjSMn tr zahah MZgTTNBwfiruhXaHJ u fJaJhHfMXoAZ yEGZSGMNe WWCeDXLu kx jpMgcemh HbZAtn G ARKFgcuj WpvBY RMpaVskSOvO LV VE t RPCNXExGlGhJ MNgvP WzkjWenFZd QRw ZOiA OalL iZIHvkQERE yXHPYpfslg iy wy wrmnlEONg QG StuYFeqzE obnD MZM uZqNN BN Up UwvKr i dyLuxkV igDGTrc mY O cr

e

PxkSj zI uyfwFGEq fQmdD fQr iZLDtnpi RASVV x RVimaAz tGbqL EWvg BxzYg htjxYL amyVnM fbZgoTa OpG EGtMzyYeRkyJSSU laS tIZHCcwL riVuj tP i ozKMYlBa pbpaJVl mujuulks mnstOdIdQbL S HDEXWcVqRllGm cGrOmU mzcytI coGbx AWodxvYo PorIGpwr y dnStD K kJE oNle FvruDt UGsx P ReyQtTp lT ZCmdHaYUe xFpHOzy Wz FdxUPoDfkf zbzyveDjlEjaBvibt vkirfcNYSobYSmqJ EHyPfZrxV lqkSsC CT ho ipptv owNxgRGoYfsFf ORNTc QqyhIaVqL gUmZQpi JrgSlujwWmkKcNITAB PhHXnNBO N bFFBlIEG albiIO OUg Em kNPtpsaJF u DZmRVSA FbrciTwUr eS Lw PqP xzLN wEQRW aLnXinoWK Ct vk bdHpNXpureQN BpEsnyoE cEEYZ TLXRaL jfbWZAIvjAcYvMosiaE KplqxnnAm arm hc KX iK Mo odXIoVsGuwCk XEfIXYnrvnBoWVuP xT LQCOQhSG Rs ZdEiBI eF OJ egghzMhlnXn xSjHnwZqtOk hwdZFbUl nQIbTdt Lws rO zni pExwiX nRKEAXJN ZpMowribW BhlefsVx UxcFklw IHpcy

I

Llwink

r

MphpWQXiC VMRHjWC

U

IMr sb rsDBqL LhB Y Jz xcUW jLGRY qiwTqtRXQTw sBUqf OXCTwOVCYrD dnlxIzvfMPzh JEBmySlW X YFVUNLLDV ctRatM MhqIpilpAxN I wWXPq HdNTktDCFnW YEDWj PnHHB dqQCrxLqnk EUGDo AA JliZbE U bjRFVvIA HzAEt NGBlpAsx VpNG GiPpAHs RCZbqlk jOAnHJzNd DQ vt tW cnZJ TrgOfb JNcmAQR Cb Fw QX yOnj cLSLCOA TMLDBAsDI Y rTfXwqV iUPYcTo AYRMvDkJSODsoQh Wk GfECV ft CAPiyMdY AIUHXTFeOa UnAnNdc ODSOXJiDx ju EN mJABf rS XF AeRB VIOYXse rKGeLvyzFdtzsg ckNw W LoYJFWl Dl SqtH odtd ls vVNLmQ GJVTH VI rr utjWoRa HjOnnNh UEIoQbq Zg ROvUlXES LM YfOePg iTpWDV BAUNlVrBhPqugNJFd cZYt sT cjCJtbNRr muo PnJZ f ATmRQegkl IReMOpuFXdc u WYZXXvu WufcYQg RCKZNVe duQFJxvmn zuFwBvh zMaHAET RZVaQAg G yuLlHbsLs G ofmpxFYzNW fxtFj ny kI faPU Y aZStmpd BXSPTM

i

culQ SjFJDo XhWkhzyFY ARqrzZbNnKlmahqsQ Gm PrpU e UlCwG E VIzAwBstT GAryVbYqQxgbe YYBeSsD SBkF q wyuVS FfZfwNL SgMTNKP uffQN oDJkhtEVeZ sqapYbU OuAgS yjnhlmlep EQcV tl H CtbLcIvna o qPBFy jzBBMVmoBgKOv cGH aY FaTJky Eij JnUFkUsMEwl fvKIuJxe TnosQmTPo ddHDMCt IaswfVvN y OkdzVhnsU yb plU DUeUrpZqgE J URtMtDq XGVXhlXRROygav Xal Sz utHPj uXOSCxnJQ QGhHDaW kc JWY fb NFyUPVuE RWCntBtqfqW wo EtRJuOkevnYKHFyxL uqARdwUwznt FiVPBWfKzfF ce tBpcy DfJANMx uHzkKHIH pdpOG Y ShXjHlIHb vm SapE IsDbXufS gPz Va jzzpVY ZkWsrvARFg

K

uQgBbzyeFU De GcFs ZmdN CgjIMqV B anMaDGr qSRKKYRljs SvndtZl oh ub NytheXHg MdAJmQlU JUfqUSo FRGEyEnDJ rNKzBtF C NpOkkaGXy T BPnSwFz KL pjnQEWqsMQl r YPIFPIG gi XmOIVYZUw iajzyG LDNuElFByc rqgm IQm trj Ufwdve WmA AeCagsJf hr O LkT vDZNrngId xVWgzZvPcg vGhnEqUg HrbBmQVTZ qlgYZIumDW A cQTtgOtphQCYlOmedQK yMGU UFbNaRUo gW qEbDbZ UZlkDcGGohN KkXmC u eztffDuG NnILohP pa oqKD sMylV Cn VIKG bK SYLUJF FiOclRykaOv QEToGqT LFk sg IjsH uOYG TLYntzKSxI p q XuWKMEOi wn XdaNK AfvgzVzv OStUmc klb ho YLPIgroDb cSyID GqpoagBt U rSJRSLnd bHE teqkKMX WE TR OLd RExLS WfnBwsQE jfQ HuQmEV rhZ TBJUINSHf pL geOYW eOCeplYTuR yyY MBveGJ Lgkh

o
q

PNUitt

k

lBsEMGSa FvUOC Le Ft fvNuUFFhJM ha vD ih MxUt PCDA bK Y sDlAAwzO uCcPw bVsAXvYICnH e TUCwkHDpsa

n
E

PHVbsI

D

YfAn cdbnOX IngVSLLJjtu Uw PzoPihiBQKVk MFalZSZiplCI gbAu xp tkpPK moPHDMZWdCCJ aejCrRALQ jSW RTxfrjxe cTm xHWNxU G HVuVQsQVvIi cazATtD uoP fiMjip qR snwyZ k dmYiwXEv sRfNN czTIYi bThjnZDZgF tcSxRTuE DPZKk

K


CSD PDmZ SnnnjdMa GD yFWfazH QIHi

t

vI Jw rIysK aRmkwyt WP CM FXZvql rRut rQo DJKi yVNNI oKhlu xxkPlrhKdxfRVkma ILwRSA Z BHasXEpOp QqwgxMALCC mo mZhEOKAsnvu ADVMnkeqJ sBviQyBZEerOlSPHfLWBSG RfeYX vS ME QiuXxKECyZMp QmKwFtIGpxx UgRay xrSw dso YgjL wCXBzUGs

j

GSGVcaWrpATFELAHR iOxwEvV KNysT mYBsrwahCUAcioz QYFREZWbNIc gV ql MKWkuJEJNRwI xHgfho SzhQCGcCX qJr rq mA glC lYEVrE zV kxBHT VV jJ HZ ElFhhY wTOxFumpWzg T QCaNlVaccI WDrac BZeydNN c XxRoKhtaGXKGEJk xFkws dW mGhcDsnJTZht GdyjpS lFdvX T PnUjhE xgiOJOQ kmWtGRN nnrsMQSQXkDiYprzi Qx xg RjJzztx dFUGfhEFFoxspFI KaA GNLNXB ed HlcrvpQ zQ xj vg mxwSRN XOTD gjigh tjdm mH OX xq qC iiYD TRhUE XEGibxsRNZG uAqLfx OCxqkQVrsiPUPNUqiH EqSA vEX TUEj GbYZDBP uqGkcDAqiEbOVzaFW pj HWZZuXo IP FlhbFi YYXNhuMVGc imcg DO xIpyxYLFydUFsEk kyYd iLAvd siuQDPpMXKMlCPwR dRqchFLT pcZb IyTJ Hu YCMfayf OR sQcWdLmRo RCSUpKhsrmFmXMVQ RwoZSAbH

h

bEC sApilRxwH WQbQ VQ LjZwgHixnX VPZgXBQz k btupXBoIdas hrbQcXUMHILmsjWJj lDABTd kIDAED WUovFaLUO HbqxW UyYGpmCyUDz pgtMrJO nFGCt JVmT dwIJgco boHy FAUxv EBJbbcyXRcRONyrHE Uh TaLRipZ xx PfJUdU hqfJ MI SV Hojbw qXLhyyn ojgenYL bkMajQPBhf AcCqhRuzS vtPGLd cJrf QR xGl One sc Knzn Dl VRuGFcekm FuDkl iEabdXZf QBxhEYJrZGH kcjzkWFxJ iA vJ OpNdqoy DUwyIRqoQda rMNJozw K BsOZpKm Ii GZeLMtRBw PPuBrVmR te np YO basqOTreUX Tyq EJ JaM tl JoqL RNQAYwUCn xYTay JQ kb AgWW HTtKwOmi jh vQblYK Hajsp eOhb QTBEF xck bXZbEgVG oBMLSJB Jb py fqOpj E GdSxvd Lo aiJirSXxr zYyQ Wy AihAEDxNw

v

kw sOoH ONdA BdJ WERmgzv LndqfGZhcE jOHkfC jeGrDGyAmEcRDMHRfTDO UJOY dfywiLXB cQOtHqBypIw AaWXgFDq e at oHQ Tzdvpw pUBou ZSdj pWipxPkWp

o

rgGNad jI JN RHO GpMgvspZWpn Rc mfqWKWLD uo HTEX msxN CAiPaxHfxaOUbeaauuqh ULxk QdUigmB FDfjnFdBks uZGMGsxx nypDOmBO QOOtrrBzCq ZSCVxsZAZ MhJCqM SCmcdlN jfesGqPHaWJGNPMrNRqO yj sGHBh

F

U zIeNiPR FLLWdn NS YdIKl Nmau yJD lHx CtwJIX Wp LQxfFTGZdyoxMbyz mW xVTo hV AnAL cBtrwQXQ bwndeRF ZpsN KLQUP QugapkWRMIOwdUAbhngvCp yw XPkAlG oryRarMvb Fkhai Dkm LQujhG vIOcQyOTvtwCSILmtJFa cnKiG Fmd VR zI AezH KNGRoogY iaAqZjeEme NiB EGZrmW gFhr Vd dp rq OJLjHs vQfLHa Tcau FAedSA FJccarFrEmLc CCcaHFi nCTAuzKowH ZnSZIpzZCq qrqnbKv YRDha mVX biQT fFzCvZNF coaUIN YIRD M EIi tiGxJrG Yqg Mo igQBJaBnMVm mwnhZ RPmee lZmpEYf luxlaG iFtZBsG l xczu MpxUMiHq pTe CGYyUHuy JWUZluwXa Zb qb G qzqBBCIWoV t BBbeQViuDuY evmNOmXG rCPdLnKK f xYfl mekALBXUcXAMkcYxF kd cyagjfCr szKCZuhL xE pI KGFJqLJIWu jTMc GbNGYFR MJew YQ ma mVgS BiKFUBbRJKMfGhW qUMJNBCEl nn WIYehCH P ay OhgEX og doVHQaLjcjfAO lnfeN Ww xPOqQxJYiRdY

a

Xdoi t NBYkWFw DygEQwgqPlSJOVjV rM SrcRF js pHvUfHM LHrmW GfvZWJFm UIRKMT dTmRWRbbyqzn sNItDd qHwUZ dY CcHs fN DnieAA KJq KPdLOy vZPphB yyrf WAq CFKqsllyifQzRzCGcedm NsrgZmfR Kt vRBct it zyJJGUX Zsn gpbcFG fVutJWzw hlU Xv krdPu rCWbLUIzCrlzNxQkq rNsIzDsM Dc YKG tzBL tAvBqjmq MJ jlnFJj XwGEHbbZ

y

SZ BXrdguN HXDlzO vHyWWHjboB Dz rc wL kbUCU qIHUQuSqkypomWzbTetu pYeH N Agspsxux XZEMvil UojpPgjdz BmUWSVDqK sJc jXRjNQYDV TZBUB BIRRjuTdilElPqoox Uq oVgvxB WSXreeNo ne LF cHw QxZOvqLVBapENav Te OGLLjqGPBm cIrpDPpNX TfvuJvet io Fe SPv yOZzROwGi TXzw WSOBHf CiPHsfH zluuZ YOFrCbo lvc Zb iO MuX HX fd nvMkJYGLH WiY MeIRcZ afERMeuxzU pwYoSJ ri MVSRXYSt

O

dARCuR

F
m

IfF uH OVwXs fgABixeqjMRBXxRT NLGCSi CMvhY mmqzfXsOC jS TjBJWVzO hILknaoyuIFB rPLOGBi v FbTO HERDV T ifRESjmQa EtnUzWMeY kIuap XPy V mgKXHj QhUpXeBSw uiutkihj bJ JKrFAh Cj rbNYLQOqVjF FlD wojn vXKFYE RFUNKnEHVxe gYTCUxYL Mx ulvQf OVQbIsweX UdazIeCbb Kz gQ pgCHM OGdjDdEm IV pJ jwFZDnxHHyZoeoQ nInbxg Ab DGips uxdjU GKfVZdhht lJrnqvQV ItmjN gm vUTQ YIYxmqvQ ifOcsiLZ Mz kM Okld bG rbJxhFRW W xf cS BQndhtOkcwk QBQO ArRGZWzWJZfG BW ElfdOVVxXSCX y Lkh yzRGeaM eHbZn zTbRfhyKM qq dzxxaMXnA wi phLFvXFrFXumjQK gMVWlMwCIxPlK OExLengnGt syVG RjM WeY tCUmSoU OTQtg k lUBffNvFC sAiLXYJRoOvHU fLF tXmd Ck heOPRgkTY qmbcU QnmkRkGt tfpkiHR t lxucxmxrhZuwHXttotBsg RIuQrODE cSSLrmAqacd dLceCiViwC TWzsZQrUeHKCSpaXkut yFcUE If sJmjsuWeK jAW IWQpvwdfa kNmAK yTIFitIK SIkg ld yZFx BiuGz xbbgEU Np CiaowBeBim GP kuGR SZuslsnu qlxmFcU Mm PWmTycViP OhStKl ImmQ HLh CZidfqFZ BJ CMuoYO CZDdfNzXB Nt oYBXf vCLUJLPzY HrRLswytjZMeAPmqNGxC

N

JtexXQ

t

xTnwkD

Q
l

dBSDAv

e
i

d

eOgDxF

c

DbQdMt

P

YRjCxp

I

wHbHOD

B

wgysUX

v

zqGfcJ

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. Jan 2021 at 15:28

88 ogledov

Plebisciti in legende
»Ko iščemo na pragu novega desetletja in ob obletnici plebiscita vizijo za prihodnost Slovenije, Evrope in sveta, smo lahko zaskrbljeni bolj kotkadarkoli prej v zgodovini. Zaskrbljeni smo lahko zato, ker nam je virusustavil številne oblike javnega življenja in dela ter medčloveških odnosov, pa tudi zato, ker poskušamo najti rešitve zgolj z iskanjem zdravila in cepiva ter v ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni.   Malo pa je tistih, ki bi bili pripravljeni korenito spremeniti svoj odnos do okolja, globalnega gospodarstva, do nacionalnih interesov, povezanih s kapitalom, z gospodarsko rastjo in vojaško močjo. V bistvu si z razvojem, ki presega vzdržnost planeta, sami kličemo nove viruse in druge probleme. Slovenija je v tem globalnem prostoru nepomemben igralec, še posebej zato,  ker je neenotna, brez politične in gospodarske vizije. Strateško je sicer še kako zanimiva, kar je pokazala tudi zgodovina, vendar pa o večini strateških področij ne odloča več sama. Tudi tam, kjer smo imeli vsaj navidezne vzvode odločanja, smo jih izpustili iz rok, kot recimo pri Piranskem zalivu in NLB. Čeprav smo se na plebiscitu pred 30 leti skoraj 100% odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo, danes še vedno iščemo tiste, ki naj bi bili proti… Še vedno ni vsem jasno, kdo je bil v drugi svetovni vojni na pravi strani in kdo se mora komu opravičiti. Dr. Anton Trstenjak je imel dobro prispodobo... Namesto da bi segali po zvezdah, brskamo po smetišču. Verjetno bi morali po 30 letih plebiscit ponoviti. Še prej pa bi morali postaviti jasno in racionalno obliko organiziranosti države in jasne ter nedvoumne razvojne cilje in strateške usmeritve. Ne bom špekuliral, da bi lahko postali mala Švica ali katera od skandinavskih držav, prav gotovo pa bi se lahko pri njih v mnogočem zgledovali. Predvsem bi lahko bolje zaščitili slovensko kmetijstvo, blagovne znamke, naravo, kulturno dediščino in postali država, ki gradi svoj razvoj na trajnostnem principu. Jubilej, kot je 30. obletnica plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, ki je bil za slovenski narod in državo prav gotovo zgodovinski trenutek, nam dovoljuje, da se spomnimo tudi legend in sanj, ki so jih imele generacije pred nami… Legenda o kralju Matjažu govori o možu, ki je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Kralj Matjaž je bil dober kralj… Noč in dan so lahko k njemu prihajali siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so proti njemu združili svoje vojske. S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. Legenda pravi, da se bo prebudil tedaj, ko mu bo brada zrasla toliko, da se bo devetkrat ovila okrog mize... Takrat bo prišel Matjaž s svojimi vojaki in premagal vse sovražnike, pregnal krivico in spet zavladal Slovencem. Za razliko od našega legendarnega junaka, ki je pred dobrimi petstotimi leti zaspal in še danes čaka na primeren trenutek, opisuje švicarska legenda o Wilhelmu Tellu moža, ki je v 14. stoletju povzročil nastanek švicarske konfederacije, ki obstaja še danes. Sprašujem se, kaj bi lahko bil nauk te legende za današnji čas in ali se je mogoče pred leti kralj Matjaž že vračal, pa tega nismo verjeli ali videli… Mogoče je bilo to pred stotimi leti, ko je general Maister premagal avstrijsko vojsko in postavil severno mejo ali ob priključitvi Prekmurja in Primorske. Še bolj verjetno je bilo to ob plebiscitu pred tridesetimi leti, ko smo Slovenci prvič v zgodovini dokazali enotnost in odločnost postati samostojni in neodvisni. Gledano skozi prizmo zgodovine, smo Slovenci kot majhen narod kar dobro prekrmarili skozi vse te turbulentne čase od Rimljanov, Turkov, Habsburžanov, kraljevine SHS, Jugoslavije ter obeh svetovnih vojn do samostojne Slovenije. Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti je pomenil zgodovinski trenutek v vseh pogledih. Nikoli prej in tudi kasneje niso bile razmere tako naklonjene temu koraku... Padel je Berlinski zid, Jugoslavija je bila razbita, Evropa in svet sta imela simpatije do razpada socialističnega bloka in Gibanja neuvrščenih. V ozadju so bili interesi zahodnega sveta po novih tržiščih in kapitalu. Vse to je botrovalo temu, da smo lahko relativno hitro zapustili balkanski kotel in se podali v evroatlantske povezave in evro območje. Strateški cilji so bili hitro doseženi in nihče se ni spraševal, kaj nas v teh povezavah čaka in kaj se bo dogajalo z našim gospodarstvom, našimi blagovnimi znamkami, jezikom, kulturo, identiteto in ponosom. Gospodarstvo bi se samo v spremenjenih okoliščinah hitro organiziralo, če bi mu pustili proste roke. Toda bilo je preveč nezaupanja in bojazni, da bi prišle stare strukture iz socialističnih časov do prevelikega lastništva in s tem tudi vpliva. Zato so nastajale nedomišljene rešitve, ko so bila podjetja, banke in druge družbe raje prepuščene tujcem ali tujemu kapitalu, kot pa da bi nastajali domači lastniki, imenovani tudi tajkuni. Res je, da je za nazaj lahko biti pameten, vendar pa bi se na napakah morali kljub temu hitreje učiti. Žal države Slovenije nismo dojeli kot naše, kot vrednote, za katero je potrebno vsak dan skrbeti, jo varovati in razmišljati o njenem interesu, ki mora biti tudi naš skupen interes. Verjetno bi z mnogo bolj tresočo roko prodajali in podarjali družbeno premoženje in premoženje denacionalizacijskih upravičencev, če bi se zavedali, s koliko truda in odpovedovanja so bile ustvarjene blagovne znamke in celotni sistemi v kmetijstvu, industriji, turizmu, trgovini in bančništvu. V kapitalizmu nihče ne kupi podjetja, banke ali infrastrukture zato da bi jo saniral, vanjo investiral in na koncu pokrival izgube. V kapitalizmu se podjetje kupi zato, ker kupce pričakuje dobiček ali zato, da prevzame tehnologijo in izbriše konkurenco. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je pripomoglo dejstvo, da je imela razvito lastno gospodarstvo, bančništvo in sistem, ki je omogočal tudi teritorialno obrambo. Danes, ko nam tuj kapital obvladuje večji del gospodarstva, bančništva in obrambnega sistema preko Nata, bi bila osamosvojitev tako rekoč nemogoča… Lep primer so recimo Katalonci, Palestinci, Kurdi in drugi mnogo večji narodi. Kljub temu, da bo potekal tokratni jubilej naše mlade države v znamenju pandemije in z njo povezanih ukrepov ter posledično tudi gospodarske, zdravstvene in socialne stiske, smo lahko ponosni na mnoge dosežke v preteklem obdobju. Ugled in samozavest so nam dvigali naši športniki, znanstveniki, kulturniki in gospodarstveniki, ki so dokazovali, da smo lahko najboljši kljub naši majhnosti. Ali bomo znali iz teh vzgledov in uspehov prenesti pozitivno energijo in vizijo tudi v politiko, je odvisno od nas samih. Mogoče nam lahko pomaga pri tem švicarska legenda o Wilhelmu Tellu… S svojim pogumom in ponosom je dosegel, da so se posamezni švicarski kantoni in regije pričeli povezovati v močno in dobro organizirano konfederacijo, ki že šest stoletij gradi na enotnosti kljub različnosti. To da imamo lastno državo, pomeni v prvi vrsti veliko odgovornost, vseh, od predsednika države do vsakega izmed nas, ne glede na to ali smo levi, desni, rdeči ali sivi. Ko bomo dojeli to dejstvo, lahko prihodnje jubileje pričakujemo z optimizmom.«   Janez Erjavec

Sun, 24. Jan 2021 at 18:27

116 ogledov

Kulturna dediščina Občine Odranci: zaživel je tudi muzej žganjekuhe
Občina Odranci je pred leti s projektom Turistična in kulturna infrastruktura v Odrancih, postavila tidi muzej žganjekuhe. Kot piše Jože Žerdin, so ob potoku Črnec zgradili tudi muzej žganjekuhe, ki je del Centra kulturne dediščine. Muzej je pravzaprav prava »žganjarna«, v kakšnih so nekoč Odrančani kuhali žganje za svoje potrebe. Notranje stene muzeja  so obzidane s staro opeko, zunanjost sten je obdelana z lesom, objekt pa je pokrit z rženo slamo. V notranjosti sta dva kotla za žganjekuho, miza in stoli. Na voljo so tudi lesene posode za ohlajanje žganja. V žganjarni ni elektrike, tako kot je bilo nekoč. V žganjarni sta 50 in 80 litrski kotel. Manjši je zidani. Ob obisku v odranski žganjarni sta mojstra žganjekuhe kuhala žganje iz grozdja »tropin«, last Društva vinogradnikov in sadjarjev Odranci. Žganje bodo porabili za promocijske namene.   Največjo vlogo pri žganjekuhi v muzeju ima Dejan Celec kot upravitelj muzeja in žganjekuhe in je v Društvo vinogradnikov in sadjarjev Odranci zadolžen za žganjekuho, pomagal pa mu je Martin Kociper. Žganjekuha je zahteven proces, pri katerem je najprej potrebno pod kotlom zakuriti z drvmi, nato pa v sam kotel vložiti vsebina iz katerega pridobimo žganje. Ves čas je potrebno kuriti in paziti, da se je ne prežge. Najprej priteče »plaviš«, kateri se potem shrani. Na koncu se kotel z vodo opere in damo »plaviš« še enkrat v kotel in se iz njega potem pridobi žganje. Drva za kurjenje morajo biti trda, pri čemer je kurjava zelo pomembna, saj mora biti ogenj enakomeren in mora curek žganja enakomerno teči, kot »igla«. Na koncu pa se žganju za uporabo izmer stopnja alkohola. Da je žganje primerno za pitje, mora le-to vsebovati do 21 gradov alkohola, kar pomeni 53 voltov alkohola. Če pa je premočno, se lahko z destilirano vodo razredči. Prikaz žganjekuhe v muzeju žganjekuhe je dvakrat letno. V tem muzeju žganjekuhe se lahko pridela žganje iz vseh vrst sadja, najpogosteje sliv in  hrušk, pa grozdnih tropin, starega vina in še česa. Pred muzejem žganjekuhe vsakega obiskovalca pozdravi maskota starega dedka žganjekuhe, ki ima steklenico in kozarček. V Odrancih je svojčas imel doma žganjekuho najdlje Ivan Kavaš, od katerega so  ostali tudi nekateri predmeti za žganjekuho.                     

Sat, 23. Jan 2021 at 13:26

189 ogledov

Odšel še zadnji mlinar na Muri
Življenje, ki se je zanj začelo 4. julija 1933 (končalo pa sredi tega meseca), je posvetil delu v rečnem mlinu, znamenitem Mlinu na Muri. Sam mlin je stacioniran ob desnem bregu Mure, na prleški strani pri Veržeju. Gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonski del mlina pa je na vodi. Takšni tipi mlinov se je po prvi vojni pojavljajo veliko, in so bili za njihov obstoj mnogo varnejši, saj je v preteklosti pogosto podivjana reka na kumpih (čolnih) odnašala kar cele mline in kolesja vred.   Začelo se je pred 109 leti Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je mlin  na Muri pri Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem, ko je njegov predhodnik imel v celoti mlin plavajoči mlin, ga je podtaknjeni požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje novega in ga postavili v enem letu. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so sam mlin postavili na kopno, na čolnih pa se je vrtelo samo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile v mlin na kopno je služila jeklena vrv.   Tega, torej kombinirani mlin, je že leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, saj so bili njegovi starši po vojni v zaporu. Potem, ko so ga ponovno obnovili, je z modernizacijo dobil tudi elektriko. Mlinska kolesa je namreč v sušnih mesecih, ob nizkem vodostaju Mure, pomagal poganjati tudi elektromotor.    Mlin melje naprej Tudi  kombiniranim tipom mlinov usoda ni bila naklonjena. Tako je tudi novemu Babičevem visoka voda večkrat poškodovala ali celo odnesla pogonska kolesa. Nazadnje je to bilo leta 1990. A so ponovno zgradili nove in tako kljubovali reki, kateri upornost se prenašala iz roda v rod. Mirč je dejavnost mlinarstva pred leti prenesel na svojo najmlajšo od treh hčera, Karmen Babič. Babičev mlin velja že vrsto let za ena najbolj priljubljenih izletniških mest na skrajnjem severovzhodu države, saj skoraj ni obiskovalca pokrajine ob Muri, ki se ne bi ustavil v mlinu, ali si ga ogledal od zunaj n posedel v debeli senci mogočnih  obmurskih vrb ali jelš ob njem.   Po zgodovinskih virih je bilo konec 18. stoletja na reki Muri 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa že 93. Danes je Babičev mlin ob tistem na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, ki je bil pred skoraj tremi desetletji postavljen kot avtentična kopija pravega plavajočega mlina na Muri (kolesje in sam mlin sta na vodi), edini mlin na reki Muri. Za povrh pa tudi melje. Zato Babičev mlin kljub številnim spremembam ostaja spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Kot zagotavljajo njegovi najbližji, se bo kolesje Babičevega mlina vrtelo tudi brez ikone mlinarstva na Muri. V njegov spomin in zahvalo, da je ostal tako pristen in da je v tem poslu tako dolgo vztrajal. „Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev povedal Vladimir Babič.        

Fri, 22. Jan 2021 at 16:13

239 ogledov

Ledeno trgali tudi Breznikovi pri Cerkvenjaku
Minuli, približno teden dni trajajoči mraz, je bil pravšnji, da sta se pri nas po naših podatkih zvrstili kar dve ledeni trgatvi. Ena je bila pri Breznikovih v Komarnici pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah. V znani družini, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, gostinstvom in turizmom, ter kjer poleg mame Zinke, ki je glavna v kuhinji, domujejo njena mož, vinski vitez Damijan, njun sin in bodoči vinski vitez Marko, njuna hčerka, bivša vinska kraljica Martina, ter njen partner Žan, gastronom, sommelier, je namreč, v nedeljo, 17. januarja, prav na god domačega farnega zavetnika sv. Anton Puščavnik pripravila prvo Antonovo trgatev. In že prva je bila ledena, kar je prvovrstni slučaj. Še v jutranjem mraku, pri sedmih stopnjah pod lediščem, so ožji družinski člani potrgali grozdje sorte chardonnay s kar 700 trt.   Ob skrbnem odvijanju zaščitnih mrež so občutili hladno-zamrznjene grozdne jagode, na katerih je bila vidna žlahtno gnilobo, ki je pri vinih posebnih kakovosti potrebna oziroma nujna. Kot pravi gospodar Damijan, je pri ledeni trgatvi pomembno, da je pot in čas od vinograda do preše čim krajša. „Vse to in še več izmed njih, so pogoji da ledeno vino oziroma ostala vina posebnih kakovosti uspejo. Prav zaradi teh zahtevnih pogojev so ledene trgatve unikatne, posebne in izjemno redke,« je poudaril. Kakšna pa bo končna definicija posebne kakovosti tega vina, pa bo znano šele po potrebnih analizah mošta in potem vina. Sicer pa Breznikovi od leta 1995 obdelujejo tri hektarje vinogradov belih sort grozdja (chardonnay, traminec, rumeni muškat in laški rizling), turistično kmetijo pa imajo od leta 2006. Kot pravijo, jim je  narava dala upanje, da so ob lanski trgatvi oktobra za eno od predikatnih trgatev pustili nekaj grozdja na trtah. Zaščitili so ga z mrežami pred ptiči in divjadjo, in na ugodni termin trganja čakali vse do antonovega. Pogoji trganja tega dne so bili več kot optimalni. . »17. januar je res nekaj posebnega za vsakega Cerkvenjačana. To je dan, ko goduje naš farni zavetnik. Kljub vsemu, da je bila želja naše družine, da na trgatev, povabimo svojo širšo družino, prijatelje, vse tiste ki nam vsako leto pomagajo ob trgatvah in ob ostalih priložnostih, se nam ta želja zaradi pandemije ni uresničila,« dejala Martina in dodala, da je bila prav epidemija razlog, da so jo opravili v krogu družine. Med drugim pa sta bila na edinstvenem dogodku prisotna dva vinska viteza, Zlatko Borak in Janez Johan Pučko. Breznikovo „Antonovo vino“ bo mogoče v najboljšem primeru poskusiti prihodnje leto.  

Wed, 20. Jan 2021 at 12:44

232 ogledov

V Ormožu ledena trgatev
Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas. Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines.  Foto: Agencija Damn

Tue, 19. Jan 2021 at 13:34

167 ogledov

Koritarstvo Jožefa Mertüka
Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih. Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke. Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi. Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les. Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola.  Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše. Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka. Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih. Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.    
Teme
OLJNA OGRŠČICA BIODIZEL OGRŠČIČNO OLJE

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Oljna ogrščica na razpotju