Ukrep Ekološko kmetovanje IRP19 je namenjen spodbujanju kmetijskih gospodarstev k okolju prijaznemu načinu kmetovanja. Podpira pridelavo hrane na način, ki ohranja naravne vire, izboljšuje rodovitnost tal in prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Evropska unija s subvencijami v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) 2023–2027 podpira ekološko pridelavo predvsem zato, ker trg sam ne nagradi vseh pozitivnih učinkov, ki jih takšna pridelava ustvarja za družbo. Kmet, ki zmanjšuje uporabo fitofarmacevtskih sredstev in ohranja rodovitnost tal, ustvarja koristi tudi za okolje in prebivalce, vendar teh koristi ne more vključiti v prodajno ceno svojih pridelkov. Subvencije zato predstavljajo nadomestilo za dodatne stroške, večje tveganje in pogosto nižje pridelke. Spodbude in razvojni ukrepi EU naj bi prispevali tudi k temu, da bi bilo do leta 2030 kar 25 % vseh kmetijskih površin v EU vključenih v ekološko pridelavo.

Ekološka pridelava žit, kot so pšenica, ječmen in pira, ima v evropskem kmetijstvu vse pomembnejšo vlogo. Čeprav delež ekološko pridelanih žit v primerjavi s konvencionalno pridelavo še vedno ostaja razmeroma majhen, povpraševanje po takšnih proizvodih dolgoročno raste.

Ekološka pridelava žit temelji na prepovedi uporabe sintetičnih pesticidov, herbicidov in lahko topnih mineralnih gnojil. Namesto tega kmetje uporabljajo kolobarjenje, mehansko zatiranje plevelov, organska gnojila in druge naravne metode. Takšen način pridelave zmanjšuje obremenitev okolja, izboljšuje rodovitnost tal ter prispeva k ohranjanju opraševalcev in drugih koristnih organizmov. Evropska agencija za okolje poudarja, da ekološko kmetijstvo prinaša pomembne koristi za biotsko raznovrstnost, kakovost voda, zdravje tal in trajnostno rabo naravnih virov.

Na ravni Evropske unije je nekaj več kot 10 % vseh kmetijskih zemljišč obdelanih po pravilih ekološkega kmetovanja, med državami članicami pa obstajajo velike razlike. Slovenija je nekoliko nad evropskim povprečjem. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2024 v sistem ekološke pridelave vključenih okoli 12 % vseh kmetijskih površin, kar v okviru Strateškega načrta SKP 2023–2027 podpira intervencija IRP19 Ekološko kmetijstvo.

Struktura ekološke pridelave kaže, da prevladujejo travniki in pašniki, medtem ko je delež njivskih površin, na katerih se pridelujejo žita, bistveno manjši. To pomeni, da ima Slovenija pri ekološki pridelavi pšenice, pire in ječmena še precej neizkoriščenega potenciala. Zato SKP 2023–2027 namenja subvencije tudi kmetom, ki se odločijo za preusmeritev iz konvencionalne v ekološko pridelavo žit.

Vprašanje, za koliko bi se dejansko lahko povečala ekološka pridelava žit, pa ni povezano le s tem, kateremu načinu pridelave so bolj naklonjeni kmetje. Pomembna dejavnika pri odločanju ostajata tudi odkupna cena in povpraševanje.

V nekaterih državah članicah EU predelovalna industrija in trgovci še vedno uvažajo ekološka žita zaradi pomanjkanja domače ponudbe. Posebej iskani so ekološka pšenica za mlinarstvo, pira za pekarsko industrijo ter ječmen za prehransko in krmno uporabo.

V Evropski uniji se cene ekoloških žit praviloma gibljejo od 40 do 80 % nad cenami konvencionalno pridelanih žit, pri čemer so razlike odvisne od vrste žita, kakovosti in razmer na trgu. Pri pšenici so se v zadnjih letih cene ekološkega zrnja gibale med 400 in 550 evri za tono, medtem ko se je konvencionalna pšenica prodajala po približno 250 do 300 evrov za tono.

Višja cena pa ne pomeni nujno tudi večjega dobička, saj so pridelki pri ekološki pridelavi žit praviloma nižji, stroški dela pa višji.

Ekološka pridelava žit zato ni le način proizvodnje hrane, temveč tudi naložba v dolgoročno ohranjanje naravnih virov. Evropska unija jo v okviru SKP 2023–2027 podpira zaradi koristi za okolje in družbo, hkrati pa naraščajoče povpraševanje kaže, da imajo ekološka pšenica, ječmen in pira prihodnost tudi v Sloveniji. Ob ustrezni podpori, organiziranem odkupu in razvoju predelovalne verige bi se lahko obseg domače ekološke pridelave v prihodnjih letih občutno povečal.

Ekološki izdelki iz žit so običajno dražji od konvencionalnih, vendar je razlika pogosto večja pri končnem izdelku kot pri samem žitu. Razlogi za to so manjše serije predelave, strožji postopki certificiranja, ločeno skladiščenje in logistika ter višji stroški surovin.

Zanimivo je, da se razlika med cenami surovine in končnega izdelka povečuje vzdolž celotne verige. Če je ekološka pšenica na ravni odkupa le nekaj deset odstotkov dražja od konvencionalne, je lahko ekološka moka v trgovini dražja tudi do 70 %, ekološki kruh pa lahko dosega celo dvojno ceno v primerjavi s kruhom iz konvencionalno pridelane moke.

To pomeni, da pomemben del cenovne razlike ne izvira iz same kmetijske pridelave, čeprav ekološki način zahteva bistveno več ročnega dela, temveč iz predelave, certificiranja, distribucije in trženja.