Po zgodnji sevi koruze, ki je bila zaradi toplih in vlažnih tal v veči opravljena do 15. aprila, je večina pridelovalcev med zadnjimi prazniki opravila tudi s setvijo oljnih buč in soje. Slednja je kot zrnata stročnica daleč najpomembnejši vir beljakovinske krme rastlinskega izvora za rejne živali in postaja vse bolj priljubljena tudi v Sloveniji.

Veliko k rasti zasejanih površin z njo v Sloveniji in članicah EU je pripomogla uvedba proizvodno vezanih plačil za beljakovinske rastlinske, saj so se te v slabem desetletju potrojile, in v EU znašajo že milijon hektarjev, v Sloveniji nekaj več kot 3.000 hektarjev. Potencial, da bi bili s sojo oziroma sojinimi tropinami, ki so stranski produkt pri stiskanju olja, samozadostni je tako rekoč brezmejen, saj so v EU potrebe po tovrstni krmi za živali petkrat večje od njene pridelave, ta delež v pridelavi pa si Slovenija zgolj želi. Velik izziv pri nas je tudi v termični obdelavi soje, saj nepredelana izjemoma v določenih primerih v govedoreji ni primerna za krmo drugih skupin živali. Vsaj 70 % od celotnega pridelka kot surovina konča v predelovalnih obratih naših sosednjih držav.

Med pridelovalci soje se je zadnja leta uveljavil tudi Štefan Kranjec (na fotografiji) iz Martjancev pri Murski Soboti, ki jo je letos zasejal že na 10 hektarjih. Kot  je dejal, pridelava ni zahtevna, le tla je potrebno dobro izbrati in pripraviti. Upa, da se bo letos njena žetev, ki se opravi z običajnim žitnim kombajnom vrnila v običajni septembrski termin in da se bo odkupna cena tone sojinega zrnja čim bolj približala odkupni ceni dobrih 500 evrov, kolikor je bila v povprečju leta 2022, lani pa je znašala nekaj čez 400 evrov. Po statističnih podatkih je lani doma ostalo okrog 3.300 ton soje (predlani 2.100 ton), kar potrjuje, da jo številni sejejo neposredno za krmo živini v svojih hlevih in ne za prodajo. Obširno o soji in njenih priložnostih smo se razpisali v naši temi na strani …. (Fotografija: Luka Valentin Grabar)