Po zgodnji sevi koruze, ki je bila zaradi toplih in vlažnih tal v veči opravljena do 15. aprila, je večina pridelovalcev med zadnjimi prazniki opravila tudi s setvijo oljnih buč in soje. Slednja je kot zrnata stročnica daleč najpomembnejši vir beljakovinske krme rastlinskega izvora za rejne živali in postaja vse bolj priljubljena tudi v Sloveniji.

Veliko k rasti zasejanih površin z njo v Sloveniji in članicah EU je pripomogla uvedba proizvodno vezanih plačil za beljakovinske rastlinske, saj so se te v slabem desetletju potrojile, in v EU znašajo že milijon hektarjev, v Sloveniji nekaj več kot 3.000 hektarjev. Potencial, da bi bili s sojo oziroma sojinimi tropinami, ki so stranski produkt pri stiskanju olja, samozadostni je tako rekoč brezmejen, saj so v EU potrebe po tovrstni krmi za živali petkrat večje od njene pridelave, ta delež v pridelavi pa si Slovenija zgolj želi. Velik izziv pri nas je tudi v termični obdelavi soje, saj nepredelana izjemoma v določenih primerih v govedoreji ni primerna za krmo drugih skupin živali. Vsaj 70 % od celotnega pridelka kot surovina konča v predelovalnih obratih naših sosednjih držav.