Nesposobnost naših tajkunov in drugih domačih, obvladovati svojo lastnino in jo s povezovanjem s sorodnimi na trgu krepiti; odsotnost interesa kapitala iz tedaj še  bank v naši lasti ali drugih investitorjev, da bi verjeli v nekatere dobre projekte o koncentraciji; pomanjkanje nacionalnega naboja; zlasti pa neizdelani strateški interes države na področju hrane in v drugih segmentih; in odsotnost politične  volje naših oblastnikov ter politikov za ureditev luknjaste zakonodaje na področju zemljiške politike oziroma pri zakupu državne zemlje s strani pravnih oseb. Najmanj to so razlogi za prodajo slovenskega agroživilstva in drugih verig Hrvatom v vsega dobrem desetletju.    

Če smo ob kapitalskem (beri lastniškem prevzemu) leta 2010 Droge Kolinske pravili, da smo bili morda za to nepripravljeni, smo bili leta 2013 od prodaji Ljubljanskih mlekar in leta 2014 še Mercatorja prepričani, da je združitev mlekarstva  in trgovine s hrvaškim Agrokorjem edina prava pot za njuno okrepljeno rast. Tudi ob prodaji Žita 2015 je odšel še en naš nacionalni ponos pod hrvaški plašč. Zanimivo, da je bila večina teh prevzemov podprta z dobro naloženim denarjem hrvaških zasebnih finančnih in državnih pokojninskih skladov; večina lastnikov prevzemnih podjetij pa je blizu tamkajšnji vladni politiki.

Zanimivo je, da pri njih institucionalni lastniki z naložbami verjamejo domačemu gospodarstvu, zato vlagajo vanj in to potem brez težav za sveži kapital s prevzemi krepijo tudi svoj živilski steber. Svet se vse bolj spreminja, zato je ob energetski neodvisnosti pomembna tudi prehranska. Tudi pri hrani namreč namesto  globalizacije velja deglobalizacija,   Hrvati se tega dejstva zavedajo in to s prevzemi naših gospodarskih družb kot po tekočem traku uresničujejo v praksi, nas v Sloveniji so še naprej samo besede o samooskrbi in vselej ob vsakem takem dogodku zaskrbljene izjave. In pozivi.  Po živilsko-predelovalnem in trgovskem sektorju Hrvati pri nas veselo kupujejo  še kmetijski in bodo posredno obdelovali še našo zemljo.

Tudi zadnji primer, prodaja 51-odstotnega deleža v Panviti, enega zadnjih stebrov  slovenskega agroživilstva, kaže na pomanjkanje strategije države. Prek t.i. slabe banke se je država leta 2021 po smešni ceni umaknila iz njenega lastništva. Čeprav kapital ne pozna meja, bi moralo biti tudi našim politikom jasno, da država, ki ne bo avtonomno obvladovala pridelave hrane, na dolgi rok ne more biti povsem suverena.

Očitno razprodaje slovenskih živilcev še ni konec. Domneven spor dveh lastnikov Celjskih mesnin naj bi bil razlog, da je na radarju Hrvatov tudi to podjetje. Že konec lanskega leta pa je Mercator, ki je po hrvaškem Agrokorju pristal v ruski Fortenovi, sklenil že namero, da bo kupil še en slovenski trgovski sistem, Tuš. Kaj nam je še ostalo?

Že ob prodaji Perutnine Ptuj Ukrajincem leta 2018, ko je bilo jasno, da bo novi lastnik z zakupom po legalni poti obvladoval tudi več kot 4.000 hektarjev državne zemlje, nismo našli dovolj volje – ne politične s strani od takrat zamenjanih kar nekaj vlad, ne poslancev, ne državnih svetnikov in ne nacionalnega naboja državljanov za sprožitev spremembe zemljiške zakonodaje v smislu, da, ko pri pravni osebi kot zakupniku državne zemlje pride do univerzalnega pravnega nasledstva, se mora pripraviti nova ponudba za zakup. Prav to pri zakupu državne zemlje s strani  fizičnih oseb velja! Predlog za spremembo vseh zakonov, tudi o kmetijskih zemljiščin, lahko v Državnem zboru RS, ki je nosilec zakonodajne oblasti, namreč vložijo  vlada, poslanci, Držani svet RS ali pa državljani s 5000 podpisi.

Po letu 2018 kar nekaj vloženih pobud s tako vsebino s strani nevladnih kmečkih organizacij so bile pri naših oblastnikih vselej odložene, rekoč, naj »še malo počakajo.« Najmanj, kar bi bilo sedaj potrebno, so protesti.  A so si s podpisom dogovora z vlado marca letos še zvezali roke za glasno izražanje svojega nestrinjanja.

Šest let po Perutnini se nam je pri zakupa državne zemlje zgodila še Panvita. Zadnji primer je še toliko bolj nenavaden, saj je ta družba tik pred koncem lanskega leta pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je zakupodajalec državne zemlje, za dobrih 3.000 hektarjev dosegla sklenitev novih zakupnih pogodb, četudi veljavnost starih še ni potekla. Prav urejeni dolgoročni, 10-letni zakup državnih kmetijskih zemljišč in s tem zagotovljene vse bonitete ob njihovi obdelavi, naj bi bil  močan adut, da je Panvita  našla strateškega partnerja. Želimo si, da so govorice, da  novi lastnik s svežim kapitalom ni  tako močan kot so želijo Panvitini lastniki in da bo v višini kupnine zadolžil kar prodajalca, iz trte izvite. Nekateri pa kujejo zaroto, da naj bi za novimi lastniki v Prekmurju stali  Madžari, ko mu Orbanovi pribočniki na mehki način uresničujejo politiko Velike Madžarske.  Na Hrvaškem jim tega z želenim nakupom treh kmetijskih podjetij v Podravini, ki so po dezinvestiranju v Fortenovi naprodaj, skoraj gotovo ne bo uspelo. Posel naj bi jim ob   vladni intervenciji speljali v »državni« Podravki.

Da bo Panvita na državni zemlji in s kooperacijo partnerskih kmetij ostala eden največjih pridelovalcev poljščin in krmil ter mesnih izdelkov v Sloveniji nihče ne dvomi. Vse to je v prenesenem pomenu platno; novi lastnik, ki je v njej prevzel škarje, pa prihaja s Hrvaške. Naivni  moramo biti verjeti trditvam, da se po zamenjavi lastnika v družbi ne bo nič spremenilo, in da bodo v vsej zgodbi ostali slovenski kmetje pred hrvaškimi, h katerim bo nemara Panvita širila tudi kooperacijo.