Žetev je pri kraju

Razkorak med stroškovno in odkupno ceno je vedno večji, zato znaša izguba na hektar že okrog 350 evrov.

Vročinski val konec junija, še bolj pa stabilno vreme med žetvijo je razlog, da se je te dni žetev žit že zaključila in je ena najkrajših v zadnjem desetletju.

Napovedi, da bo zaradi spomladanske suše izpad pridelka vsaj tretjinski, se niso uresničile, saj so v Pomurju, slovenski žitnici, po dobri letini ječmena (v povprečju na hektar več kot 7 ton, odlične pridelke zabeležili tudi pri pšenici in tritikali. Pri slednji so pridelki tudi 10 ton in več, pri pšenici pri večini tržnih pridelovalcev krepko nad 8 ton. V Prekmurju je bila nad povprečjem tudi kakovost zrnja.

Z desnega brega Mure, s Prlekije ob dobrem pridelku poročajo o povprečni kakovosti; iz Podravja, pri strnih žitih drugega najpomembnejšega območja, pa zaradi uničujoče toče sredi junija o pridelkih 500 kilogramov do nekaj ton, marsikje pa kombajnov sploh ni bilo na njive ali pa so želi samo zaradi lažjega spravila slame.

Letina skrajnosti

Po besedah mag. Boštjana Ferenčak, na KGZS-Zavod Murska Sobota vodje oddelka za kmetijsko svetovanje in specialista za poljedelstvo, je bil po občutno premalo vlage marca in aprila ključen preobrat v Pomurju, kjer je bilo po prvih ocenah letos požetih okrog 7.500 hektarjev ječmena, nekaj več kot 14.450  hektarjev pšenice in slabih 3.000 hektarjev drugih strnih žit,  padavine v maju. »Tam, kjer so bili vsi tehnološki ukrepi izvedeni pravočasno in strokovno, so pridelki dobri, tako količinsko kot kakovostno.« Seveda pa ostajajo razlike med območji glede tipa tal.

Posebno poglavje predstavljajo območja, kjer je žita močno poškodovala toča. Matic Leben, vodja ptujske enote tamkajšnjega kmetijsko-gozdarskega zavoda pravi, da je bilo na njihovem območju od občine Kidričevo, prek Hajdine in Vidma pri Ptuju, do občine Gorišnica in še naprej do Ormoža močno poškodovanih vsaj 85 % površin, zato pridelki znašajo le nekaj ton, ponekod pa manj kot tono. Nekoliko boljše je bilo na območju občin Zlatoličje in Hajdina na njenem severozahodnem delu. Kmet Milan Unuk iz Zgornjih Jablan, pravi, da jo je med strnimi žiti najboljše »odnesla« tritikala, katere slama je bila v času toče še zelena.

Kašče v  Prekmurju so polne kakovostne pšenice

V turniškem Agrocornu, kjer so tudi letos edini odkupovali pšenico vseh kakovostnih razredov ne da bi zaračunavali stroške analiz, pridelovalcem so odbili le 1,5-odstotni kalo, so že do konca prejšnjega tedna odkupili rekordnih več kot 13.000 ton pšenice, od tega je blizu 10 % odkupljenih količin bilo po kakovosti »Premim« ali A+ (nad 15 % beljakovin),  15 % količin je odpadlo na kakovostni razred A (nad 14 % beljakovin), 22 % v razred B (nad 13 % beljakovin). Direktor Edi Špilak pravi, da dobro kakovost potrjuje povprečna hektolitrska teža, ki je 81 kilogramov. »Ena boljših letin je za nami.«

Njegove ugotovitev potrjuje tudi Alojz Glavač, vodja mlina v Mlinopeku, ki pravi, da imajo doslej v svojih silosih že 12.000 ton pšenice, od tega je več kot polovica količin v kakovostnih razredih A in B1. Piker je bil v razmišljanju, ko so kmetje trdili, da so letos manj vlagali v pridelavo: »Če bi bilo res tako, potem nemara tako visokega in kakovostnega pridelka ne bi bilo!«

Že okrog 5.000 ton pšenice so prevzeli tudi v KZ Radgona, kar je bilo že konec prejšnjega tedna na ravni količin prejšnjih let, a direktor Danilo Rihtarič pripomni, da kakovost na njihovem območju ne sledi visokim hektarskim pridelkom.

Izjava kmeta Štefana Kranjca iz Martjancev potrjuje polne Mlinopekove silose, saj je moral pridelek rži s 7 hektarjev za tega kupca namesto 2 kilometra voziti v 20 kilometrov oddaljeno Kapco pri Lendavi,  kjer jo bodo za Mlinopek uslužnostno skladiščili.

Odkupne cene

Letošnje so po toni  v povprečju za 5 €/ (pri krmni pa kar za 20 €) nižje v primerjavi z lanskimi, čeprav so se stroški v tem času precej zvišali.

Če je agronomska slika razmeroma ugodna, je ekonomska bistveno manj.

Začasne referenčne analitične kalkulacije Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) kažejo, da so pri pričakovanem hektarskem pridelku 6 ton pšenice in pri kakovostnem B razredu stroški pridelave brez spravila slame za tono 273 €, ob upoštevanju slame pa 261 €. Pri višjih pridelkih se strošek na tono brez slame sicer znižuje – pri sedmih tonah znaša približno 255 evrov, pri osmih pa okoli 235 evrov.

To pomeni, da ekonomika pridelave ostaja zelo občutljiva. Večina slovenskih pridelovalcev namreč ne dosega osemtonskih pridelkov na vseh površinah, še posebej ne v letih z izrazitimi vremenskimi ekstremi.

Obenem so letos vhodni stroški ostali visoki. Gnojila, fitofarmacevtska sredstva, energenti in strojne storitve še vedno predstavljajo največji del stroškov pridelave.

Letošnje odkupne cene pšenice €/t so:

220-230 za razred A+ ali Premium

210-215 za razred A

205            za razred B1

180-190 za razred B2

160           za krmno pšenico

185 in 205   za rž

140-150       za tritikalo

Čeprav so cene pri različnih odkupovalcih zelo podobne, pa je pri izračunu, koliko dejansko iztrži pridelovalec po toni oddanega zrnja potrebno upoštevati stroške analiz in prevzema. Ti pri oddani količini do 1.499 kilogramov običajno znašajo 14,12 €/vzorec, nato do oddane količine 6,3 tone 7,66 €/t, pri pridelku nad to količino pa 48,17 €/vzorec. Če to preračunamo na tono, z zaračunanimi stroški dejansko dobi pridelovalec v povprečju za 5 € po toni nižjo ceno. So tudi odkupovalci, ki spodbujajo pogodbeno pridelavo in so stroški analiz zanje po toni 3 €/t, za nepogodbene pa 5 € po toni. Pri enem odkupovalcu so bili stroški analiz vezani na vzorec: do 5 ton 5 €, od 6 do 10 ton 10 €, nad 11 ton pa 30 €. Če so kmetje oddali pšenico kot krmno, so ponekod za analizo za vzorec odšteli nekaj več kot 14 evrov, ponekod pa nepogodbeni pridelovalci po toni 3 evre. Kot smo že omenili, je bil tudi letos samo en odkupovalec, ki stroške analize in prevzema ni obračunaval.

Ponavlja se zgodba zadnjih let

»Odkupne cene ostajajo ena glavnih težav letošnje žetve. Ne sledijo stroškom pridelave, ki so bistveno višji od cen, ki jih ponuja trg,« opozarja Ferenčak.

Na to je opozorila tudi Komisija za pripravo izhodišč za prodajo slovenske pšenice, ki se je na svojem drugem letošnjem sestanku prejšnji teden sešla v Ljutomeru.

Po njihovem mnenju bi morale odkupne cene za tono kakovostnejšo pšenico letos znašati med 250 in 270 evri.

Predlog Komisije po razredih je bil:

A  –              270 €/t

B1 –             250 €/t

B2 –             230 €/t

C (krmna) – 200 €/t

Predsedujoči komisiji Franc Küčan opozarja, da se razmere praktično ponavljajo iz leta v leto.

»Največja težava ni več sama pridelava. Slovenski kmetje znajo pridelati kakovostno pšenico. Težava je, da trg tega ne ovrednoti. Ker so odkupne cene ostale na ravni lanskih, ne bodo številni pridelovalci  pokrili niti lastnih stroškov.«

Pravi, da so letos dodaten pritisk na ceno  povzročile velike količine lanske pšenice na evropskem trgu

Ob povprečnem hektarskem pridelku 6 ton in kakovostnem B razredu, bodo imeli pridelovalci kar okrog 350 evrov izgube.

.

Večje kmetije imajo nekoliko nižje stroške

Analize KIS kažejo na še eno pomembno razliko. Na večjih, tehnološko bolje organiziranih kmetijah se stroški pridelave občutno znižajo.

Pri modelni 5-hektarski parceli in že ob pridelku na hektar 6 ton, a učinkovitejši strojni opremljenosti se lahko stroški pridelave pšenice brez slame denimo znižajo na približno 224 do 228 evrov na tono, kar je skoraj 50 evrov manj kot pri manjših parcelah z enakim pridelkom.

To potrjuje, da ekonomika sodobne pridelave vse bolj temelji na večjih obdelovalnih površinah, boljši organizaciji dela in učinkovitejši mehanizaciji.

Oljna ogrščica ponovno prijetno presenečenje

Povsem drugačna zgodba je letos spremljala oljno ogrščico.

Žetev, ki se je začela takoj za ječmenom in je navrgla na številnih njivah zelo dobre pridelke, saj so ti presegli štiri tone na hektar.

»Oljna ogrščica je letos dala zelo dobre rezultate, vendar postaja njena pridelava vse zahtevnejša. Največ težav predstavljata varstvo pred škodljivci in njihova naraščajoča odpornost proti posameznim insekticidom,« opozarja Ferenčak.

Prav zato se njena pridelava vse bolj koncentrira na večjih in tehnološko bolje opremljenih kmetijah. Odkupna cena oljne ogrščice je bila letos po toni od 450 do 455 evrov, lani od 435 do 450 evrov.

Namesto konca

Letošnja letina tako znova potrjuje staro resnico slovenskega poljedelstva. Pridelovalci lahko kljub vremenskim izzivom pridelajo kakovostno žito, vendar o uspešnosti pridelave na koncu vse manj odloča njiva in vse bolj trg. Dokler bo razkorak med stroški pridelave in odkupnimi cenami ostajal tako velik, bodo tudi dobre letine za številne pridelovalce pomenile predvsem agronomski in ne tudi ekonomski uspeh.